Trendi so dandanes žal drugačni. Da bi bili v Sočiju konkurenčno trendni, je bilo treba zaznati modnosti zunaj smučišč in tekmovališč, pobrskati po e-bayu po oddelku z vintage garderobo, zaznati, kakšne kose išče hipsterska mladež, in izvesti še kak podoben ukrep. Kdor je temu sledil, obenem pa kanček pozna ter razume zgodovino alpinske zimske mode, je namreč utemeljeno lahko pričakoval, da se bo zimska scena od gorateksarske skejtarsko-deskarske ohlapnosti spet obrnila k blagu (ali pač imitacijam tega). H klasicističnim puloverjem. Tudi k na rob zlikanim »špichoznam«, ki se spodaj zožijo in gredo v čevelj. K strožjim linijam izpred 60 ali več let. Tem zadevam.
Za nič genialnega ne gre. A kolikor je do sedaj razvidnega iz vnaprej predstavljenih oblačil nacionalnih reprezentanc, so te opazili, spoštovali in udejanjili samo nekateri. Največji, bi lahko rekli. Na primer Francozi z debelimi zimskimi sakoji na gumbe ali Severnoameričani, ki bodo nosili grobo pletene puloverje ter mornariške sakoje (prav tako na gumbe). Seveda v njih ne bodo tekmovali, jih bodo pa nosili. In kar se Američanov (mimogrede, opremlja jih Ralph Lauren) tiče, so sploh ljubko antikvitetno oblikovani gojzarčki. S pripadajočimi belimi volnenimi nogavicami, kakopak. Če bi Slovenci torej v Sočiju hoteli biti v trendu oziroma modno zmagoviti, kot nismo bili menda še nikoli, bi se tam morali pojaviti v »remaku« oprave bloškega smučarja. Zgolj to. Obuditi bi morali nekaj, kar nam je menda znanega. Soči je idealna priložnost za to opravo. In verjetno tudi za industrijo, ki bi jo šivala. Žal tudi že zamujena. Še preden so se igre sploh začele. Ker strukturi, ki o teh zadevah pri nas odloča, kaj takega v skupaj tiščečih se glavah očitno ni moglo »klikniti«.