Li Na ni muha enodnevnica. To je dokazala, ko je v Avstraliji osvojila drugi turnir za grand slam. »Če nekaj hočeš zares doseči, potem moraš v to verjeti ves čas,« je razlagala prejšnje dni. Sama je najlepši primer, da te besede držijo. V četrtem krogu je njena tekmica Lucie Šafarova že vodila s 6:1 in 6:5 ter imela zaključno žogico za zmago, a jo poslala izven igrišča. Zgolj nekaj centimetrov, pa bi bila Kitajka izločena. Toda Li Na je preživela in verjela naprej. Dobila je drugi niz s 7:6, nato dvoboj, osem dni kasneje pa kar celoten turnir.

»Mislim, da bi morala Šafarovi poslati elektronsko sporočilo, v njem pa smeškota v zahvalo,« se je pošalila Li Na. »Očitno se mi je letos vrnilo za nazaj, ko sem bila razočarana jaz,« je Kitajka spomnila na pretekli dve leti, ko je izgubila v finalu Melbourna. Toda Li Na ima na srečo malce drugačen pogled, kot so zgolj centimetri na teniškem igrišču. »Moja sreča je, da igram tenis, da si z njim služim kruh in da sem zdrava,« je povedala. Hkrati je opomnila na še eno podrobnost: »Če osvojiš turnir za grand slam, to ni sreča. Kajti po tisti zgrešeni žogi Šafarove sem morala garati še eno uro in pol, da sem sploh dobila dvoboj. In tisti dan je bilo zelo vroče, blizu 43 stopinj Celzija.«

Nov trener odpravil prepire z možem

Če pravijo, da za uspešnim moškim vedno stoji ženska, pa v primeru Li Na očitno velja, da za uspešno žensko stojijo trije moški. Vsem se je Kitajka zahvalila po zmagi v Melbournu. »Hvala mojemu agentu, zaradi katerega sem bogata,« je dejala o zastopniku Maxu Eisenbudu. Zraven je omenila še trenerja Carlosa Rodrigueza, največ besed pa je namenila možu Jiang Shanu. »Moj dragi mož... Si moj partner za trening, pripravljaš mi pijačo, popravljaš lopar... Zares si dober človek. A imaš tudi precej sreče, da si našel mene,« se je smejala.

Toda v njunem zakonu ni bilo vedno veselo. Li Na se je z možem večkrat sporekla na očeh javnosti. Od povsem nedolžnega prerekanja zaradi moževega smrčanja, kar je kasneje izpostavila na tiskovni konferenci, do prepirov na treningih, ko je bil njen mož hkrati še trener. »Šlo je tako daleč, da so kitajski mediji pisali, da sva se ločila. Očitno so tako sklepali po najinih prepirih,« je dejala. »Težko je bilo vse skupaj usklajevati, saj je bil Jiang hkrati moj mož in moj trener.« Problem sta rešila tako, da je Li Na za trenerja najela Španca Carlosa Rodrigeza, ki je nekoč stal ob strani Justine Henin, mož Jiang Shan pa je postal njen navijač in pomočnik.

Li Na je svojega moža sicer spoznala v rani mladosti. V znamenje ljubezni si je tetovirala sliko vrtnice in srca, a ker to na Kitajskem simbolizira slabega človeka, je tetovažo v javnosti dolgo časa prekrivala z lepilnim trakom. Javno jo je pokazala šele, ko sta se poročila, saj ta urok ne velja za poročene ljudi.

Šla na svoje, zato plačuje manj davkov

Zgodba o uspehu Li Na je še toliko bolj posebna, saj je s tenisom začela šele pri devetih letih, kar je za ta šport precej pozno. Najprej je zaradi očetove želje igrala badminton, ob prehodu v tenis pa so jo uvrstili v strog športni program, ki ga je Kitajska povzela po Sovjetski zvezi. Gre za sistem, ki je vzgojil veliko svetovnih prvakov v različnih športih, a o njem se navzven ve zelo malo. Zgolj to, da imajo športniki zelo stroge trenerje, sami pa trpijo nehumane napore. O svoji mladosti malo govoru tudi Li Na, ki je bila za oblast še toliko bolj pomembna, saj pred njo Kitajska ni imela teniške tradicije.

Če se je Li Na razvila v vrhunsko igralko, pa v tem športnem programu ni imela nobene finančne svobode. Razmišljala je celo, da bi končala teniško kariero, zato se je vpisala na študij novinarstva. Leta 2004 si je spet premislila. Vrnila se je na turnejo, odločilen korak pa je storila štiri leta kasneje. V celoti se je ločila od kitajskega športnega programa, za kar nosi dve posledici – ena je slaba, saj si mora vse plačevati sama, dobra pa ta, da na Kitajskem plačuje le še 12-odstotni davek na zaslužek z nagradami, pred tem pa so ji vzeli kar 65 odstotkov denarja.

Od tedaj naprej je šla njena kariera strmo navzgor. S tem je osrečila predvsem tiste, ki znajo zavohati denar. Po gospodarski krizi v Evropi in Združenih državah Amerike je namreč ravno Azija postala celina novih priložnosti, kar velja tudi za šport. Ko je Li Na leta 2011 osvojila Roland Garros, jo je v domovini po televiziji spremljalo kar 116 milijonov ljudi, od tedaj naprej pa tenis igra 15 milijonov Kitajcev. Na socialnem omrežju Sina Weibo, ki je nekakšna kitajska kombinacija facebooka in twitterja, ji je decembra lani sledilo 22 milijonov ljudi, zdaj pa verjetno že bistveno več.

Vse to so številke, ki niso ostale neopažene. Priložnost sta začutili obe profesionalni teniški organizaciji (ATP in WTA), ki sta v Hongkongu odprli pisarno, kot jo že imata v Monte Carlu in New Yorku. Enako velja za sponzorje, ki dobro vedo, kakšen potencial ima Li Na. Sponzorke dogovore ima tako med drugim podpisane s podjetji, kot so Nike, Mercedes-Benz, Rolex, Samsung... Nič čudnega torej, da jo je revija Time lani uvrstila med 100 najvplivnejših ljudi na svetu.