Včerajšnja trojna zmaga v Saporu v režiji Jerneja Damjana, Petra Prevca in Roberta Kranjca je nov zgodovinski mejnik v slovenskih smučarskih skokih, ki pa je takoj zbudil omalovaževanje, da zmaga nima prave športne vrednosti, ker je bila dosežena v zelo okrnjeni konkurenci. Konkurenca je bila resnično okrnjena, a še zdaleč ne toliko, da bi bila slovenska zmaga samoumevna, še manj pa dvojna v soboto in trojna v nedeljo. Šele olimpijske igre v Sočiju bodo razkrile, kdo je ravnal prav: tisti, ki so se umaknili na trening, ali Slovenci, ki so prepotovali pol sveta, da so tekmovali. Strokovna filozofija Janusa je naslednja: sezona se začne s prvo tekmo novembra v Klingenthalu in konča marca v Planici, tekme pa so zaradi pritiska najboljši trening, za nameček so tekmovalci štiri mesece tudi v enakem ritmu treningov, počitka in tekem.
Kako bosta dolga pot na Japonsko in časovna razlika vplivali na morebitno utrujenost slovenske reprezentance v Sočiju, bo pokazal čas. A ni dvoma, da so Slovenci z dosežki v Saporu dobili krila, prav zmage pa so najboljši način za dvigovanje in utrjevanje samozavesti. Zlasti Prevc in Damjan sta trenutno v takšni formi, da ne potrebujeta dolgotrajne izolacije s treningi, ampak jo je treba unovčiti na tekmah.
Na potezi so tisti, ki vodijo ekipo. Fante je treba zaščititi pred evforijo, ki je zajela Slovenijo, in jim omogočiti, da tudi prihodnje dni do Sočija preživijo na enak način kot doslej.
