Ključno vprašanje, ob katerem se že ves ta čas lomijo kopja, je, ali hiša hospica spada v okvir javnega zdravstva in si kot takšna zasluži financiranje iz zdravstvene blagajne. Ker gre za prvo in za zdaj edino takšno ustanovo v državi, je ureditev njenega statusa pomembna tudi kot precedenčni primer, saj bo ne le postavila temelj za delovanje tega in morebitnih drugih hospicev po Sloveniji, ampak tudi manifestirala odnos ministrstva za zdravje do umirajočih. Kar smo videli doslej, je manifestacija poniževalnosti in dvoličnosti.

Denar za financiranje zdravstvenega dela oskrbe v hospicu je namreč že vse od leta 2010 naprej zagotovljen z vsakoletnim splošnim dogovorom. Tedanji minister Dorjan Marušič je ob odprtju sam poudaril, da gre za pomembno pridobitev slovenskega zdravstvenega sistema. A ker naj bi iz nacionalnega programa paliativne oskrbe tako rekoč čez noč izpadel odstavek, ki bi omogočil razpis za koncesijo, je birokratska praznina postala izgovor za to, da ministrstvo ne prevzame odgovornosti in enkrat za vselej reši problema financiranja, za kar se na načelni ravni sicer zavzema že ves čas. Kar nekoliko komično je bilo opazovati prevale in premete, ki so se vrstili v duhu iskanja rešitve – od nenavadnega favoriziranja sodelovanja z 80 kilometrov oddaljeno sežansko bolnišnico do slepomišenja s Kirurgijo Bitenc, ki naj bi bila obvod za črpanje sredstev, a je zdaj že odstopljeni minister Tomaž Gantar, potem ko je pogodbo že podpisal, ugotovil, da Bitenc ni ustrezen; pa do razkritja, da je omenjeni dve leti zapored za hospic predvideni denar preusmerjal v že omenjeno sežansko bolnišnico. Ob tem velja poudariti, da je nekdanji minister Dorjan Marušič, ki je prvi predvidel ne najbolj optimalno rešitev sodelovanja ljubljanskega hospica s Sežano, tam delal pred ministrskim mandatom, med njim in po njem, Gantar pa se je menda o službi na Krasu, ki naj bi jo nastopil po odstopu z ministrskega položaja, dogovarjal že med svojim ministrovanjem.

Hospic je kljub temu ves čas skrbel za tiste, ki so ga potrebovali. V znamenje upora in v brk vsem, vključno z ministrstvom, ki je vseskozi poudarjalo, da je tovrstna storitev razkošje, so pred meseci uvedli brezplačno bivanje in nego za vse. Čeprav so stroške zminimalizirali, so leto spet končali v rdečih številkah. Do tega, da bi delali optimalno, jih ločuje 240.000 evrov na leto, kar je pol manj denarja, kot ga je že pred leti predvidel Marušič. A zares absurdno se zdi šele dejstvo, da ministrstvo (uradno) nikoli ni pravzaprav problematiziralo denarja, ampak birokracijo, ki da hospicu pot do njega preprečuje. Bi pogledali umirajočemu v oči, gospodje bivši ministri, in mu razložili to situacijo, v kateri šef slovenskega zdravstva ne zmore urediti niti položaja enega hospica?

Zdelo se je kot neposrečena metafora, ko je slaba tri leta po sanaciji streha na hiši na Hradeckega cesti pred dnevi spet puščala. Lastnik, mestni stanovanjski sklad, je zagotovil, da bo izvajalec napako odstranil, sicer bodo unovčili bančno garancijo. Vprašanje pa je, kdo bo saniral škodo, ki jo ima hospic zato, ker se ministrstvo otepa kakršne koli odgovornosti. Pristojne zato še enkrat pozivamo, naj končno sprostijo birokratski krč in omogočijo črpanje za to predvidenih sredstev ali pa se nehajo sprenevedati. Vse drugo je poniževalno in dvolično.