Za dejansko doumetje dilem, ki so brbotale za nasmejanimi obrazi v uvodnih kadrih Loachevega filma, je še enkrat pri roki George Orwell, ta iz dneva v dan vse bolj in v vse več kontekstih aktualen avtor. Orwell se je po končanem šolanju na elitnem kolidžu in petletnem službovanju v vrstah imperialistične policije v Burmi vrnil v Evropo in se zavestno in načrtno potopil v popolno revščino. Na ulicah Londona in Pariza je elitno izobrazbo skoraj dve leti poglabljal z izkušnjo družbenega dna, iz česar je nastal avtorjev prvenec dokumentarne proze z naslovom Na robu in na dnu v Parizu in Londonu (1933). Knjiga je izvrsten vhod za doumetje epskih dimenzij človeške bede v času med obema vojnama in posledično za dojetje strahov, pričakovanj in vprašanj, s katerimi so se morali soočiti nasmejani obrazi iz uvodnih kadrov Loachevega filma po prebujanju v novem dnevu. Med drugim so se morali zagledati v oči malim debelušnežem, kot jim pravi Orwell, ki svojega načina mišljenja od takrat do danes prav gotovo niso spreminjali: »Vsi vemo, da je revščina neprijetna; ker je tako oddaljena od nas, se sicer mučimo z mislijo na to, kako neprijetna je, a v teh mislih kar nekako uživamo. A nikar ne pričakujte, da bomo zoper revščino kaj ukrenili. Reveži se nam smilijo ravno toliko kot garjasta mačka in z vsemi močmi se bomo bojevali zoper izboljšanje njihovega položaja. Menimo, da smo pred vami varnejši, če stvari ostanejo takšne, kot so. Trenutno stanje nam odgovarja in ne bomo tvegali in vas osvobodili. /…/ Torej, dragi bratje, očitno se boste morali še naprej potiti zato, da nam boste plačevali naša potovanja v Italijo. No, potite se še naprej in prekleti bodite.«

Po vojni in prepričljivi zmagi laburistov pod vodstvom Clementa Attleeja je bila absolutna dominacija zgornjih besed vsaj začasno izbrisana iz družbe. Vlada je sredi porušenih mest, z večino flote na dnu oceanov, z gospodarstvom, ki je bilo v dveh tretjinah usmerjeno v proizvodnjo za vojsko, brez enega samega dolarja v državnih rezervah začela uresničevati veliki socialni načrt. »Tista povojna leta so dokaz, da je vizija sveta, ki ne temelji na pohlepu, ampak na prepričanju, da moramo drug drugemu pomagati, skrbeti drug za drugega, mogoča,« pove pričevalka iz tistega časa z vidnim ponosom.

Če se iz te perspektive vrnemo v domače posttranzicijske loge, k ostankom domačega gospodarstva, k luknji v bančnem sistemu in splošnemu stanju in vzdušju v družbi, ki je logična posledica do patologije sprevrženih vrednot, ki smo jih morali kot družba v prejšnjem sistemu več kot pol stoletja dosledno zatirati, potem nas spogledovanje mlajših generacij z raznimi oblikami demokratičnega socializma morda ne bi smelo tako zelo čuditi. Res je, da vsi stojimo pred podobnim tranzicijskim razdejanjem, vendar pa so poti v prihodnost za različne generacije ustrojene po zelo različnih kopitih.

Starejše generacije so pravice in pridobitve, ki so jih izborili njihovi očetje, olastninile na generacijski osnovi in jih zavarovale s sindikati in drugimi krožki. Zdaj na tej točki mirno in odločno stojijo. Dejansko nikogar zares ne skrbi, ker večina mladih nima pojma, kako bo preživela naslednji mesec, ker se vse bolj množično odpovedujejo plačevanju prispevkov v pokojninsko blagajno, ker upokojitev vse bolj množično dojemajo kot generacijski privilegij ali ker so že v štartu odvrgli sanje, da bodo lahko kadar koli v življenju plačali položnico z nepremičninskim davkom, ki je Karla Erjavca spravil skoraj v pravičniški delirij.

»Želel sem posneti film o tistem trenutku v zgodovini, ko sta bili na prvem mestu solidarnost in skrb za sočloveka,« pove Ken Loach o filmu Duh leta '45. O trenutku ozaveščanja, ki je preprečil možnost vrnitve v staro družbeno strukturo, v organiziranost, ki je za večino prebivalstva pomenila temeljno človeško degradacijo. Prav ta časovna omejenost, ta omejen rok trajanja vsake solidarnosti in empatičnosti, s katero nas nagovarja Ken Loach, je verjetno najgloblja in najmočnejša poanta filma. Govori nam, da so za človeka stanja solidarnosti, empatičnosti in večinoma tudi dialoškosti v nekem širšem pomenu besede še vedno »dosegljiva« le v izrednih razmerah oziroma kot posledica izrednih razmer (vojne, naravne katastrofe). Govori nam, da je solidarnost z vsemi svojimi derivati pri človeku še vedno v zarisu preživitvenega instinkta oziroma refleksa, ne pa vsebina oziroma vrednota, ki ima moč, da preoblikuje notranje svetove, prestavlja akcente na hierarhijah osebnih vrednot ali redefinira perspektivo, s katero opazujemo sebe (in včasih tudi svet okoli sebe). In v končni fazi nam govori, da morda mi, v tem trenutku in v tem času, zamujamo enega naših potencialnih »zgodovinskih« trenutkov, ko bi lahko ustvarjene izredne razmere, ki smo si jih ustvarili sami, izkoristili za postavitev dodatnega akcenta na solidarnost.