Janez, v zadnjih sezonah so vas zaznamovale zdravstvene težave. V letošnji pa ste se kljub boreliji in poškodbi v Ruhpoldingu daljši bolniški odsotnosti izognili. Kakšen poseben razlog, ki bi morda prišel prav še kateremu športniku?

Vse sem delal kot prej, res pa je, da bolj poslušam samega sebe. Na treningih ne pretiravam. Ko je telo »skurjeno«, je tudi dovzetnost za bolezen veliko večja. Verjetno je to tista razlika, kar me je pretekle zime teplo, da sem hitro kaj staknil. Zdravje je osnova športa. Simptomov borelije, ki sem jo staknil tik pred prvimi tekmami in sem še med potjo na prvo tekmo jemal antibiotike, k sreči ni več. Največja tegoba je zdaj poškodba hrbta, a gre na bolje.

Ste kdaj pričakovali, da boste še četrtič na olimpijskih igrah?

Nikoli. Že v Torinu sem mislil, da bodo moje zadnje. Štiri leta so bila hitro mimo, pa je prišel Vancouver. Tudi zadnja štiri leta so se hitro obrnila. In tudi lani v Sočiju mi je med ogledom vražje težke proge prišlo na misel, da jo vidim zadnjič. Bil sem »prekurjen«, kot mrtvak na tekaških smučeh. In glej ga, vraga, proge bom še videl. Zdaj se počutim svež, prerojen, drugačen.

Kakšno je razpoloženje?

Sproščeno. Ne nalagam si nobenih velikih želja in nalog. Na vse prejšnje olimpijske igre v Salt Lake City, Torino in Vancouver sem šel z velikimi očmi, padel sem v evforijo. Zdaj tega ne čutim. Vem, da več kot narediti nekaj, kot najbolje zmorem, ne morem, pa če si še tako želim.

Kot najstarejši v slovenskem zastopstvu boste prehiteli kolega Saša Grajfa, le pol leta pa boste mlajši od zimskega olimpijca tekača Franca Smoleta, ki je na igrah 1948 že dopolnil 39 let.

Ah, na leta ne dam nič. Le zakaj bi se obremenjeval? Veliko bolj pomembno je počutje. Če še vedno mnoge »peljem« v teku, zagotovo leta niso težava. Se pa nekateri obremenjujejo. Res pa je, da bo na igrah med biatlonci verjetno starejši le eden, veliki Ole Einar Bjoerndalen.

Imate ogromno izkušenj s predolimpijskim vzdušjem. Tudi z vročico zadnjih dni, ko vsak želi na treningu še nadoknaditi zamujeno.

Iz izkušenj dobro vem, da tople vode pri treningu ne gre več odkrivati. Pomembni pa sta svežina in počitek. Zaradi tega se zadnje dni tudi ne obremenjujem, ker na treningu streljam le stoje. Ležečega položaja se zaradi težav s hrbtom kot posledica nezgode v Ruhpoldingu in terapije pri fizioterapevtki na Bledu izogibam. V Sočiju bom imel še dovolj časa, da ujamem pravo stanje.

Čeprav ste se pred sezono oprli le na lastne noge, je neizpodbitno dejstvo, da bi bilo brez vašega prispevka v štafeti biatlonsko zastopstvo prepolovljeno?

Iz tega ne delam zgodbe, čeprav je verjetno res glede štafete. Meni se zdi pomembno zgolj to, da sem našel tolikšno obliko podpore, kot sem jo potreboval. Zmorem se prilagajati. Pomoči, ki jo potrebujem za trening streljanja, ni zavrnil noben tuj trener niti ruske niti srbske reprezentance, če je bil tedaj na Pokljuki.

Slovenski biatlon vas bo potreboval tudi po Sočiju...

Ne vem, če bom nadaljeval. Tekma svetovnega pokala marca na Pokljuki bo verjetno zadnja domača. Če se bom uvrstil v ekipo, seveda. Lahko da bo Soči kvalifikacijski za Pokljuko. Malo heca... Glede nadaljevanja kariere me vprašajte spomladi.

Jakova Faka kot cimra odlično poznate. Bodo to njegove igre?

Zagotovo. Ima vse kvalitete za to. Je sproščen, osredotočen, dobro se zaveda, da je hiter in vseeno znova še poskuša nadgraditi pri finesah tehnike teka. Jaka nikoli ni samozadovoljen z doseženim, kar je občudovanja vredno. Je vrhunsko pripravljen, zdaj je zdrav, zato še sreče ne potrebuje veliko. Če komu želim, da mu uspe, je to on. Ja, in sebi, čeprav imam precej manj možnosti. Kot sva se enkrat z Jakom šalila na to filozofsko plat: če imaš odstotek možnosti, jo imaš.