Nihče izmed slikarjev v Sloveniji ni tako zaslovel zunaj akademskih krogov kot prav Kostja Gatnik – seveda predvsem po zaslugi svojega stripa Magna Purga. Toda umetnik ni le izjemen risar, ampak tudi subverzivni slikar, ki je predvsem v 70. letih prejšnjega stoletja neposredno napadel modernistično držo in posredno kritiziral tedanjo partijo, ob tem pa radikaliziral tudi najpomembnejšo temo slovenskega »temnega« modernizma – eksistencializem.

Kostjo Gatnika (1945) je formiralo filozofsko obdobje heideggerjanstva, obdobje razvoja nove levice in ludizma, ki izvira iz filozofije igre, emancipacija nove senzibilnosti, ki je privedla do hipijevstva in neomarksizma. Za njegova zgodnja dela je značilen uvoz novih, modnih pojavov iz mednarodnega okolja, posebno iz Amerike, na primer poparta in psihadelične umetnosti, ki ju je Gatnik razvijal že med študijem na ljubljanski akademiji (1964–1969). Umetniki, kot so bili poleg Gatnika tudi Metka Kraševec, Zmago Jeraj, Boris Jesih in Duba Sambolec, so si takrat izborili nevtralen prostor estetskega in se oprli na tradicionalne humanistične individualizirane vrednote zahodne družbe.

V opreki z modernizmom

Gatnikovo delo se je tako v sedemdesetih letih navezovalo na ameriško psihadelično umetnost, vendar se je hkrati postavljalo tudi kot kritika vsakršnega modernizma z vračanjem k predmodernim izvorom tradicionalnega evropskega slikarstva, k individualni postnadrealistični fantastiki, slikani s fotorealističnim pristopom (primer na aktualni razstavi je nenaslovljena slika iz leta 1976). Pri tem ne gre za hiperrealizem v pravem smislu, saj Gatnik ne slika sveta, kot ga ujame fotografska podoba, temveč uporablja fotografijo in slikarski stroj za to, da oblikuje tak pogled na realnost sveta, ki ustreza umetnikovi kontrakulturni manifestaciji uma. Tako se je Gatnik razvil v »pop« umetnika, ki ni ločeval med stripi in slikami, med oblikovanjem in ilustracijo, kar je motilo tedanjo modernistično kritiko, ki je zlasti povzdigovala abstraktno sliko – ta naj bi bila bolj »moralna« kot politično napredna, saj ničesar ne skriva in jo je mogoče vrednotiti skozi formalno analizo. Hiperrealistična slika pa je v modernistični kritiki predstavljala konservativno, nazadnjaško, nereflektirano slikarstvo, ki je zlahka prepuščeno ideološki manipulaciji.

Gatniku je slikarstvo pomenilo možnost kulturne subverzije znotraj sivega, kulturno meščanskega socialističnega sistema. Njegovo delo je izraz težnje k transcendenci, kar se kaže skozi lebdenja in brisanje snovnega sveta. V političnem kontekstu se zdijo njegove slike tistega časa metafora zlaganega materializma marksistične ideje, ki so v razkoraku med retoriko partije in realnostjo, ki je na poti »v nikamor« (Brez naslova, 1973). S tem, ko predmeti in liki na slikah lebdijo, pravzaprav nimajo zveze z realnostjo, ki je polna fotorealističnih madežev; dogme tedanje partije pomenijo le igro videzov in odsevov (Prostor 9, Trapez, 1976).

Pomikanje v transcendentno

Ker se ni hotel vključevati v tedanje politične spletke kulturnega menedžmenta in je bil za akademike preveč »pop«, se je Gatnik zavezal kulturnemu molku in odšel v San Francisco. V Kaliforniji je našel tisto odprtost (sub)kulture, ki je dojela zaton napredne levice, kar lahko preberemo skozi metafore njegovih hiperrealističnih oblakov. Tam se spopadata svetloba in tema (Brez naslova, 1978), megleni oblaki pa požirajo snovni človeški svet (Brez naslova, 1987). Ker je Gatnik v osemdesetih letih večino slik prodal, lahko njegovo takratno realnost na pričujoči razstavi razberemo le skozi risbe. V teh se je v skladu s slovensko novo podobo pojavila figura, ki je strašljivo majhna in ranjena, izgubljena v času in prostoru (Brez naslova, 1986). Razpad Jugoslavije je umetnika očitno prizadel, ker se je vrnil in spremenil slikarski slog. Temna paleta in pa vse bolj ekspresivno slikanje v obdobju 1991–1998 sta odraz prestrašenosti v krasnem novem svetu: kriza vrednot, skrivnostna žrtvovanja, korupcija, dokončen razpad humanističnih vrednot. Kaos. To so že znane slike, ki smo jih lahko videli na nekaterih preglednih razstavah slovenske umetnosti v novejšem času.

Manj pa so znane Gatnikove risbe in slike skrivnostnih sakralnih prostorov, magičnih obredov, nesnovnih in lebdečih na pol človeških in na pol živalskih teles. So to podobe bližine smrti, ki jo je izkusil umetnik, ali hrepenenje po svetem v družbi banalnega potrošništva? Odgovor je nakazan v posebnem galerijskem prostoru, kjer je kustos te odlične razstave Miloš Bašin soočil Gatnikova dela iz vseh obdobij. Nekoč snovni oblaki so v zadnjih slikah prešli v abstraktno zabrisano podobo brezprostornosti, iz katere sije oddaljena trpka lepota. Prosojni nanosi bele, črne in kleinovsko modre barve preprečijo gledalcu, da bi se popolnoma prepustil podobi, ker svetlobni geometrični elementi ohranjajo oko na površini slike. Znajdemo se v obroču, ki nas zapelje in sooči z lastno minljivostjo. Ostal je le še spomin na človeško telo in zamolklo tišino oblakov v podobi mentalnih prostorov, ki zbujajo eksistencialni strah in spominjajo na prehod v onostranstvo.