V včerajšnjem finalu sta se pomerili reprezentanci, ki sta osvojili zadnje štiri naslove prvaka Evrope: Danska (2008, 2012) in Francija (2006, 2010). Gostitelji so vse podredili uspehu in zlatemu slovesu selektorja Ulrika Wilbeka, a so znova pregoreli v preveliki želji po uspehu ter v enem letu doživeli že drugo zaporedno učno uro rokometa in novo »porcijo«, zaradi katere imata dve srebrni odličji nekaj grenkega priokusa. Na lanskem SP so jih v finalu povozili Španci (19:35), sinoči pa še Francozi (32:41), in tako ostaja Švedska iz leta 2002 edina doslej, ki je na domačih tleh stopila na vrh.

Francozi so znova potrdili zmagovalno mentaliteto: po SP 1993 so včeraj že devetič nastopili v finalu velikega tekmovanja (EP, SP, OI) in – devetič zmagali! Selektor Claude Onesta je uspešno združil izkušnje (Omeyer, Abalo, Narcisse, Fernandez, N. Karabatić, Guigou...) in mladost (Accambray, Porte, L. Karabatić, Grebille...), v igri »Les Experts« pa vse izvira iz granitne obrambe. Nekoč je bil minister za obrambo Didier Dinart, ki je zdaj desna roka selektorja in zadolžen za postavitev tega dela igre.

Oslabljeni Španci so lanskemu naslovu svetovnih prvakov včeraj dodali še evropski bron, Manolo Cadenas pa je z 59 leti postal najstarejši selektorski debitant v zgodovini EP. A še vedno ostajajo brez naslova prvaka Evrope, tako kot tudi Hrvati, ki so po treh zaporednih bronastih kolajnah na zadnjih treh velikih tekmovanjih (SP 2013, EP 2012, OI 2012) prvič odšli domov celo brez odličja. Zato ne čudi, da del naših južnih sosedov, krepko razvajenih z uspehi, že zahteva glavo selektorja Slavka Goluže.