Zadeva je preprosta: avtomobil kot dobrina sodobnega sveta je postal z desetletji tudi sam vrag. Posebno tukaj temno senco razni ekologi in »ekologi« mečejo na štirikolesno gnane terence. No, lahko so tudi samo s pogonom na dve kolesi, pomembno je, da so neke vrste terenci, in že so vredni izganjanja. A zanimivo je to, da ga najbolj učinkovito izganjajo tisti, ki jih pravzaprav tudi ustvarjajo. Terenci na običajnih cestah res niso najboljša rešitev, a tako imenovane mehke različice, kamor spadata Fordova kuga in Hyundaiev ix35, tukaj najdeta res dober kompromis med vragom in angelom.

Kuga je z novo generacijo malce zrasla, postala resnejša, predvsem pa prostornejša. Z dolžino 4,52 metra in medosno razdaljo 2,7 metra je notranjost precej bolj prostorna, predvsem na zadnjih sedežih, večji pa je tudi prtljažnik, ki zdaj premore 481 litrov. Na drugi strani ix35 na zunaj ne kaže svoje resnične velikosti. Je nekoliko krajši, saj meri 4,41 metra, kar se pozna na zadnjih sedežih, a presenetljiva je številka pri prtljažnih litrih: za kar 100 litrov je večji kot pri kugi, torej meri 591 litrov. Oblikovno, tako pri zunanjosti kot pri notranjosti, je kuga bolj pisana na kožo evropskemu okusu, deluje bolj premišljeno, a ne bi mogli reči, da kakovostnejše. Kajti ix35 je po prenovi veliko pridobil na številnih področjih in ni več tako brezupno korejski. Je pa še vedno, kar je logično, saj drugače skoraj ne bi moglo biti. A tako v kugi kot v ix35 se voznik in potniki dobro počutijo, pri čemer ima kuga vseeno za odtenek več »posluha« za potnike.

Voznik dobro sedi v obeh vozilih, tukaj ne bo videl svojega vraga, a prav nič pretirano vražja nista avtomobila niti pod motornim pokrovom. Kuga ima na papirju prednost, za malce manj kot 30 konjičev naj bi bila bolj vražja, 163 jih je proti 136 v ix35 (120:100 kW), v praksi pa se ta zadeva ne pozna tako zelo. Prej bi lahko rekli, da bi pri kugi pričakovali malce več živahnosti. Zato pa se oddolži z mirnim in uglajenim delovanjem in porabo okoli 8 litrov na 100 kilometrov, pri čemer pa vseeno dosega 198 km/h in do 100 km/h pospeši v 9,9 sekunde. Ix35 je zdaj malce drugačen. Dvolitrski motor v šibkejši različici je namreč na voljo tudi z »udobnostnim dodatkom«, torej samodejnim menjalnikom, ki zna razvajati. Deluje nežno, ravno prav odzivno in vzame vozniku nekaj dela. A to se potem pozna drugje, od cene dalje, da o recimo hitrosti (182 km/h), pospeških (12,1 sekunde) in porabi goriva ne govorimo. Ta je namreč za današnje čase z okoli 10 litri, lahko je tudi pod 9,5, lahko pa tudi nad 10 litri na 100 kilometrov, malce zunaj konteksta. Tukaj je največja šibka točka avtomobila in edino poglavje, kjer bi lahko rekli, da ni kos konkurenci pri Fordu (8 litrov).

Vse skupaj pa ne vpliva na udobje med vožnjo, avtomobila sta ravno prav mehka, da sta udobna, in ravno prav trda, da ne »plavata« po cesti. A dejstvo je, da so z izganjanjem hudiča iz njunih genov uspeli narediti udobna avtomobila s štirikolesnim pogonom, celo vrsto varnostnih dodatkov, med katerimi so ESP, kar nekaj varnostnih mehov in še bi lahko naštevali, oba pa sta se lahko na testu pohvalila z bogato serijsko opremo (tempomat, avtomatska klimatska naprava, potovalni računalnik...). Le malo želja tako še serijsko ostane neizpolnjenih, za kaj več pa je seveda treba dodatno seči v žep.

In ko smo že pri žepu: kakor koli obrnete, tukaj je bilo izganjanje hudiča le napol opravljeno delo. Sam vrag ve, da je plitek žep neprijetna zadeva. In 31.220 evrov za omenjeno ford kugo, pa naj ponuja še tako veliko, je zajeten kupček denarja. Pa tudi pri ix35 je 30.290 evrov vse prej kot mačji kašelj. Svoje seveda naredijo popusti, a to je že druga zgodba.