Pisanje zgodovine v veliki meri temelji na kolektivnem spominu družbe, zaradi česar je vselej podvrženo nedoslednim interpretacijam, četudi je predmet obravnave obrobni fenomen, kot je to na primer podzemna umetniška ustvarjalnost zunaj centrov moči. Snovalci pregledne razstave Mi, vi, oni, ki je do 9. marca na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, so že s samim (pod)naslovom postavitve nakazali, da se tega zavedajo. Razstava namreč predstavlja le izbrane fragmente alternativnih praks 80. let v Mariboru in s tem nakazuje dva osrednja poudarka: sporoča, da je prikazani material le delček kompleksnejše celote in s tem pobuda za nadaljnje raziskave, ter neizbežno vzpostavlja definicijo, kaj alternativne prakse sploh so.
Ostanki subkulturne renesanse
Iz videnega je mogoče razbrati, da je Maribor v 80. letih prejšnjega stoletja doživljal svojevrstno (sub)kulturno renesanso. Nova generacija ustvarjalcev, piscev in aktivistov, ki niso hoteli postati tovarniški delavci tako kot njihovi starši, je našla stik z globalnimi tendencami in jih v dokaj avtentični različici aplicirala na lasten kulturni okoliš. Maribor je svojo industrijsko tradicijo v veliki meri prenesel tudi v polje kulture. A to je le del širše zgodbe. Prav 80. leta so bila širom nekdanje Jugoslavije zaznamovana s porastom popularne kulture, zgrajene predvsem na postulatih urbane kulture, ki je predstavljala močan povezovalni element sicer krhke multietnične skupnosti. Na obsežni postavitvi obiskovalec sprva naleti na časovnico, ki primerjalno prikazuje lokalno in globalno dogajanje. Iz nje je razvidno, da je bilo pomanjkanje prostora in vidnosti ključen vir nezadovoljstva številnih mladih, ki preprosto niso imeli enakih pogojev za ustvarjalno delovanje kot njihovi predhodniki. Razkol s konvencijami se je tako iz povsem praktičnih kot tudi estetsko-ideoloških vzgibov zgodil na vseh področjih umetnosti, od glasbene do likovne, ki so bila pogosto neločljivo prepletena.
Četudi to takrat nikakor ni bil nov fenomen, je bila alternativna umetnost neposredno povezana s popularno kulturo, saj so ustvarjalci uporabljali poceni materiale množične proizvodnje, medtem ko so skrhana ideološka podstat oblasti, ekonomski prepad in ideal demokracije zahodnega tipa le občasno predstavljali material angažiranih ali docela formalističnih avtorskih snovanj. Večina predstavljenih del namreč ne odraža reakcionarnih idej o rušenju socializma, kljub temu pa se razstava ni zmogla povsem izogniti osamosvojiteljskemu diskurzu. Naslovnice revije Katedra tako denimo pričajo o tem, kako je nekje okoli leta 1987 izbruhnil narodnobuditeljski zanos in kako si je nacionalni patriotizem uzurpiral civilnodružbena gibanja, ki so na razstavi predstavljena kot luč na koncu predora »sivine in monotonosti«.
Ambivalenten pogled nazaj
A vehementni preporod Maribora se v samostojni Sloveniji ni zgodil. Ravno nasprotno. Mesto se je zaradi gospodarskega propada vztrajno praznilo in je še danes razvpito po osiromašenem mestnem utripu in maloštevilnih odjemalcih kulturnih dobrin. Razstava tako obravnava predvsem vzpostavljanje novih ustvarjalnih in komunikacijskih prostorov (Klub mladih, Galerija 88), začasno reševanje pomanjkanja infrastrukture s prireditvami na prostem ali v začasnih prostorih ter izpostavlja številne akterje tedanje scene. Obsežno je predstavljeno delo pokojnega multimedijskega umetnika Maria Marzidovška, ki je ustvarjal svojstveno različico hrupno-minimalistične elektronske godbe, vodil podzemno založbo MML ter aktivno oblikoval svojo vizualno identiteto. Med artefakti prevladujejo nekonvencionalni vizualni mediji, kot so fanzini, naslovnice glasbenih izdaj in plakati, pa tudi dokumentacija edinstvenih javnih dogodkov (Avantkurent, Poetično gledališče Bojane Rudl), medtem ko med klasičnimi izdelki še najbolj izstopajo dela Andreja Skrbinka, ki je na sliki Fantom svobode (1981) pomenljivo upodobil vojaka v na videz fašistični opravi s peterokrako rdečo zvezdo.
Razstava Mi, vi, oni kljub časovni in generacijski distanci avtoric razstave (Meta Kordiš in Kaja Kosmač) izzveni nekoliko nostalgično in s tem izpostavljeno mitologizaciji, saj so 80. leta ambivalentno predstavljena kot obdobje avtoritarne sivine in obenem velikega ustvarjalnega navdiha, kar obenem podpihuje krilatico, da umetniki bolje delujejo v bornih razmerah in pod pritiskom. Četudi je zaradi omejenih virov to težko z gotovostjo trditi, se med sprehodom po galeriji ni bilo mogoče znebiti občutka, da je razstava posvečena le specifični vrsti alternative, temelječi zlasti na neoavantgardah in punku, ki pa imata v Sloveniji – skrajno protislovno – državotvorni status.