Še več, pred dnevi so po spletu zakrožile celo slike finančnikov, ki hodijo po Manhattnu oblečeni kot junaki iz Scorsesejevega filma, kakor bi skušali oživeti zlate čase brezmejne svobode. Ali to počno le z zastarelimi dizajni svojih oblačil ali pa so na delu tudi interne zabave z britjem dolgolasih sodelavk in paradami prostitutk, je pri vsem tem v bistvu povsem nepomembno. Dovolj je že uzreti samozadovoljni obraz resničnega Jordana Belforta, medtem ko na CNN Piersu Morganu pojasnjuje, kako prodati kemični svinčnik, da se človek utrdi v prepričanju, da bi lažje našel strpnost v tvitih Janeza Janše kot človeka z občutkom sramu v finančni industriji.

A v nasprotju z njimi mi je bilo gledanje Belfortovih zabav skrajno mučna izkušnja in po koncu filma me je misel, da bi se kdaj po pomoti znašel na eni od njih, privlačila toliko kot prostovoljna kastracija. Oziroma še malo manj. Zaradi spretnosti Martyjeve režije, montaže, ki pusti navidezno komične prizore trajati, vse dokler ne začno vzbujati nelagodja, in vrtinčaste strukture filma, ki pripoved vedno znova vrača k že preigranim situacijam, so se mi začela upirati celo lepa gola ženska telesa. Enako kot bleščeče Belfortovo življenje so postajala tudi ta z vsakim novim prizorom bolj neprivlačna.

Šovinistično poželenje mladih povzpetnikov je namreč iz zabave v zabavo bliže živalskemu gonu in vzdušje vsesplošnega zabavljaškega izživljanja se na neki točki preobrazi v razčlovečeno vzdušje posiljevanja in iztrebljanja. Zlahka ga, če želite, razbirate na obrazih pisarniških vojščakov, ki z vsako minuto filma postajajo bolj podobni tistim pravim. Da po tleh njihovih pisarn ne ležijo trupla nedolžnih otrok in žena, v ničemer ne zmanjšuje grozljivosti in odvratnosti teh prizorov, in Scorsesejevi junaki niso nič bolj nedolžni od Coppolovih v Apokalipsi zdaj, ki so svoj teambuilding začinjali z napalmom.

Da je množicam z Wall Streeta ves ta gnus spolzel izpred oči in da so v filmu videli zgolj triurno huronsko zabavo brez moralnega nauka, tako priča le o tem, kako prav ima Scorsese, ko filma ne konča s skesanim obrazom Leonarda Di Capria, ki bi skozi zaporniške rešetke razlagal o ničevosti lastnih dejanj (kar vidim Stevena Spielberga, kako se ne more upreti takšnemu poučevanju nepoučenih), temveč svojemu junaku dovoli, da se obdrži trdno na nogah, nepokorjen, nepokesan in nepremagan, enako neokrnjen kot svet, ki ga je pred tem brezobzirno soustvarjal. Podobno kot Piers Morgan tudi Martin Scorsese Jordana Belforta zapusti v odlični formi, zadovoljnega, ker zna prodati kemični svinčnik.

In kaj drugega se je v resnici (in Scorsese govori resnično zgodbo) zgodilo z vsemi belforti tega sveta, s podivjanci, ki jih tudi velika kriza ni ukrotila, kaj šele spravila na kolena? Če kaj, potem njihove navdušene reakcije ob filmu Volk z Wall Streeta potrjujejo občutek, da jim znova rasejo velikanska krila in da so pripravljeni na nove usodne polete. Usodne za nas, seveda. In natanko to nam v bistvu sporoča Scorsese. Jordan Belfort je junak današnjega časa, je junak tega trenutka. Njegova treznost je le navidezna.

Da tudi pri nas ni prav nič drugače, lahko razberete s seznama strank novonastale slabe banke. Na njem so zbrani vsi junaki slovenske pravljice o uspehu, častni člani naše gospodarske Hiše slavnih, od Bojana Petana prek Darka Horvata do Matjaža Gantarja, vsi so tu s svojim razkošno napihnjenim bogastvom. Najbogatejši Slovenci, uvrščeni na še eno prestižno lestvico. Vsi tisti izstopajoči posamezniki torej, katerih uspeh je nekoč, tako so nas leta in leta prepričevali, vlekel vse nas v višave, da smo lahko naposled pristali na dnu, obteženi z njihovimi izjemnimi dosežki.

A vsej tej sramoti navkljub ne boste videli sklonjenih glav. Oni še naprej ponosni hodijo naokrog in nadobudno modrujejo o zakonitosti trga vrednostnih papirjev, nakladajo o zgrešenosti naše finančne politike in stresajo iz rokava recepte za izhod iz krize. Njihovi nastopi se pravzaprav v ničemer ne razlikujejo od tistih iz časov, ko so se namesto v DUTB družili na podelitvah gazel in nagrad GZS.

Zato sploh ni dvoma, da so tudi volkci z Ljubljanske borze uživali v Volku z Wall Streeta, in ni vrag, da tudi njim ne rastejo nova krila. Pravzaprav se zdi, da je tudi slaba banka tu le zato, da bi volkcem pomagala leteti. Ko bodo reveži spet pristali na tleh, pa bomo za to okrivili Martina Scorseseja in Katarino Čas.