A za poneumljanje javnosti niso krivi politiki. V največji meri so to elektronski mediji, ki po najbolj enostavnem načelu »krušku pod njušku«, to je mikrofon pod nos, njihovo pretkano raboto nekritično prenašajo najširši javnosti, ki jo prav tako nekritično in še to napol surovo pogoltne. Ta je tokrat pogoltnila, da Hrvaška z grobimi kršitvami mednarodnega prava skuša iz Slovenije izcediti okoli 700 milijonov evrov, medtem ko nam jih je dolžna vsaj milijardo. Da je pravica vsakokrat, ko gre za Hrvaško, na naši strani, ni treba posebej poudarjati.

Za začetek bi bilo dobro razčistiti med pravico in resnico, natančneje dejstvi. Osrednjo vlogo igra zagrebška podružnica Ljubljanske banke, ustanovljena predvsem kot devizna hranilnica leta 1969, potem ko se je pet let prej v SFRJ vzpostavil sistem deviznega varčevanja s prostim razpolaganjem prihrankov in jamstvom federacije. V pravo banko se je prelevila leta 1978, ko pa je na temelju notranjih aktov LB z odločitvijo ljubljanskega temeljnega sodišča konec decembra 1989 izgubila status pravne osebe, je bila po varčevalcih in kreditnih plasmajih močnejša od ljubljanske centrale. V treh poslovalnicah in 30 ekspoziturah je še do leta 1992 zaposlovala okoli 2000 uslužbencev, dokončno ukinjene pa so bile leta 1996 oziroma dve leti po tistem, ko je slovenski parlament na zaprti seji dopolnil ustavni zakon o izvajanju temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije z ustanovitvijo Nove Ljubljanske banke ter prenosom aktive LB na slednjo, medtem ko je bila (devizna) pasiva prepuščena stari banki. Do leta 1994 je zagrebška podružnica LB hrvaškim varčevalcem izplačevala s tožbami izterjane prihranke, saj so bili sprva zaradi dvoma tistih, ki niso prenesli sredstev, zahtevki redki. Ko je hrvaško vrhovno sodišče tako rekoč precedenčno presodilo v prid varčevalcev, pa je okoli 300 milijonov nemški mark dolga brez obresti postalo za LB stvarno breme. Od leta 1994 je bil tako žiro račun zagrebške filiale, prek katerega so se prej poplačali iztoženi zneski in se je polnil iz centrale v Ljubljani, prazen, šest let pozneje pa s sklepom guvernerja hrvaške narodne banke tudi zaprt.

Slovenija je z ustavnim zakonom, sprejetim junija 1991, vprašanje jamstva za dinarske in devizne vloge rešila po teritorialnem principu varčevalcev, medtem ko je hrvaška ubrala drugo pot, in sicer po sedežu bank, z možnostjo, da varčevalci po novem tujih bank (dejansko je šlo za Ljubljansko banko) svoje prihranke pretopijo v javni dolg države. Mati spora je prav v tem neskladju, sproženim z že omenjeno odločitvijo centralne LB, da zagrebška filiala izgubi status pravne osebe, kakršnega sta imeli denimo Jugobanka in Beogradska banka v Sloveniji, ki sta se pozneje stopili z Abanko in SKB. Vse preostalo so bolj ali manj slabo pretehtane in zvečine enostranske odločitve obeh držav skupaj z določilom, da do »ratifikacije celovitega ali delnega sporazuma o pravnem nasledstvu nekdanje SFRJ oziroma sporazuma s tujimi upniki nobeno uveljavljanje terjatev in noben pravni ali drug začet postopek, usmerjen na zaseg premoženja bank, ne more imeti nobenih pravnih posledic in ga sodišča Republike Slovenije ne bodo priznavala«. Ta kleni pravniški jezik pomeni, da v Sloveniji pač ni mogoče vložiti tožbe za poplačilo iz naslova hrvaških deviznih varčevalcev pri Ljubljanski banki, a tega ne more preprečiti drugje niti posameznikom niti Zagrebški banki in Privredni banki Zagreb s pooblastilom tamkajšnje vlade, ko gre za že omenjeni javni dolg. Mahanje z mokriškim memorandumom je zato brezpredmetno vsaj iz dveh razlogov: Hrvaška ga ni vklopila v svoj pravni red, predvsem pa tako kot Slovenja niti Hrvaška ne more nikomur zapovedati, da tožb, ki dišijo po kršenju človekovih pravic, ne vloži na evropskem sodišču v Strasbourgu.

Odločitev Slovenije, da »zaradi pomanjkanja volje nekaterih drugih držav, nastalih na ozemlju nekdanje SFRJ«, »dejanskih razlogov, ki jih pogojujejo« (vojne sankcije), in »zaradi terjatev iz naslova novega finančnega sporazume (iz leta 1988), po katerem so solidarno zavezane za odplačilo celotnega dolga tudi banke s sedežem v Republiki Sloveniji in bi pomenile veliko nevarnost za finančni in gospodarski sistem«, z ustavnim zakonom ustanovi NLB in za kamuflažo še NKMB, je bila po svoje tedaj logična. Vprašanje je, ali bi v obliki zakona prestala ustavno presojo, ki se ji je izognila s tem precej nenavadnim dopolnilom ustavnemu zakonu.

Kakor koli, poneumljanje s sukcesijo SFRJ se bo nekoč končalo, saj je že zdaj jasno, da so od nekdanje države ostali samo še davkoplačevalci, žrtve starih in novih oblastnih grehov. Deviznega do hrvaških varčevalcev so slovenski v tem času že večkrat poplačali že brez tožb in sodb, čeprav jim dejansko še ni izplačan. Kar gre okrog, pride naokrog, pravi pregovor, in tudi slovensko-hrvaška »nacionalizacija« deviznih varčevalcev bo dobila epilog. Bolje bo, če bo sodni in ne politični, okrašen s poneumljanjem in podprt z mediji.