Triglav je majhna obalna patruljna ladja, opravil pa je diplomatsko delo velikega zunanjega ministrstva v trenutku, ki je ključen za razvoj politike Evropske unije. Na morju pred Sicilijo in v begunskih centrih na njenih obalah se začenjajo poti obupanih ljudi, zaradi katerih potem na severu Evrope nastajajo vznemirjenje, vzpon novih strank in neprijetno ozračje ksenofobije. Tam zgoraj nastaja histerija hudega evropskega problema, ker se tukaj spodaj Evropa dela, kot da ni velik imperij, in svojih meja ne priznava kot meja celine.
Triglav je prišel v morja južno od Sicilije sodelovat v operaciji italijanske mornarice, ki je po smrtonosnem brodolomu libijske ribiške ladje s tristo begunci lanskega oktobra okrepila nadzor morja in prestrezanje tihotapskih ladji.
Mornarji o svojem delu govorijo kot uslužbenci linijskih ladij, ki prevažajo na tisoče potnikov. Poveljnik korvete Orion Simeone Praulini, ki sodeluje v operaciji, je povedal, da so »v zadnjih dveh mesecih in pol rešili pred potopitvijo okoli osem tisoč ljudi«. Pred potopom so rešili 67 plovil, na bojne ladje sprejeli 7000 ljudi, druge pa pospremili do pristanišč na Siciliji, kamor je letošnjo zimo prišlo več beguncev kot na otok Lampedusa.
Poročnik korvete Luca Selva je suho navajal statistiko. »V operaciji sodeluje 1500 mornarjev, na morju pa imamo ves čas pet do šest ladji, dve letali in nekaj helikopterjev. Sodeluje amfibijska ladja San Marco, na kateri je taktično poveljstvo operacije na morju. Dve fregati in dve do tri patruljne korvete in patruljna ladja Triglav izvajajo operacije sledenja in prestrezanja. Fokus je v nadzorni dejavnosti, da bi lokalizirali tihotapce, in delovanju vnaprej, da ne bi prišlo do katastrofe, do kakršne je prišlo oktobra. To se ne sme ponoviti. Do zdaj nismo imeli nobene mednarodne podpore. Slovenska ladja Triglav je prva tuja ladja, ki v teh morjih sodeluje z nami.«
Med pomorci je pravilo, da si pomagaš
Triglav do prvega februarja nadzoruje pet kvadrantov morja, ki so okoli sto milj oddaljeni od sicilijanske obale, in od sredine decembra še ni srečal nobene ribiške ladje z begunci. To je nekoliko žalostilo medicinsko sestro Edito Špan, ki je del posadke. »Malo nam je žal, ker nismo naleteli na nikogar, da bi preverili, kako lahko delujemo, ampak pripravljeni pa smo,« je povedala na krovu Triglava. »Na morju človek težje prenaša bolezni kot na kopnem. Še zlasti če si izčrpan, lačen in prezebel. Pripravljeni smo na to, da predvsem preprečimo širjenje nalezljivih bolezni in jih ne prenesemo na obalo. Imamo zaščitne obleke, maske in rokavice, razkužila. To je zelo dobra izkušnja za vse nas.«
Poročnik bojne ladje Andrej Pečar je sodelovanje z italijansko mornarico opisal kot rutinsko delo. »Med pomorci je pravilo, da si pomagaš,« je rekel na krovu zloščenega Triglava, ki je v Augusti čakal na obisk predsednice vlade Alenke Bratušek, obrambnega ministra Romana Jakiča in načelnika generalštaba Vedrana Božiča. »Če vidiš nekoga v težavah, mu boš priskočil na pomoč in ne boš samo opazoval. Osnovna naloga Triglava je nadzor akvatorija. Potem je še podpora delovanju potapljačev, zato ima platformo za potapljače in prostor za dekompresijsko komoro. Tretje je iskanje in reševanje na morju. Pri tem sodelujemo vsi, ki smo na morju, policija, mornarica, kapitanija, gasilci in luški remorkerji. Če dobimo klic na pomoč, se vsi odzovemo.«
Na odprtem Sredozemskem morju je klic na pomoč nekoliko glasnejši kot v Piranskem zalivu. Italijansko ladjevje je v lanskem letu na obalo pripeljalo 50.000 beguncev. Z očitnim olajšanjem je Pečar ladjo pripeljal nekam, kjer lahko opravlja svoje delo.
»To je naša prva naloga,« je rekel. »Do zdaj smo izvedli samo tri vaje, na katerih smo streljali s topovi in mitraljezi. Vendar je tisto bila zgolj vaja. To pa je prava naloga.«
Kako prava, se vidi v zbirnem centru v četrti Umberto primo, kjer je v prostorih nekdanje šole uradno prostora za dvesto ljudi, včasih pa jih sprejmejo petsto. »Od lanskega poletja do danes je šlo skozi naš center 14.000 ljudi,« je brez vznemirjenja povedal direktor centra Gianpiero Parinello. Zelo pogosto pridejo samo z mokro obleko, ki jo imajo na sebi. »Mi jih sprejmemo in jih v dveh, treh dneh oskrbimo.« Dajo jim posteljo, hrano, spodnje perilo, zobno pasto, ščetko, brisačo, rjuho in šampon. Potem gredo v druge centre, kjer dobijo dovoljenje za bivanje ali kakšno drugo dokumentacijo.
»Na leto gre skozi otok petdeset tisoč ljudi,« je povedal. »Poleti je bilo največ Sircev. Večina je šla hitro naprej in iskala srečo drugje. Njih bivanje v Italiji ne zanima in hočejo čim prej v severno Evropo. Fantje z Afriškega roga pa ostanejo tukaj in čakajo na dovoljenje za bivanje. Ne dobijo ga, dokler se ne preselijo v centre za prosilce za azil. Ko gredo iz našega centra, izgubimo sled za njimi. Letos je prišlo do selitev biblijskih razsežnosti. Kot država nismo bili nepripravljeni na tolikšno število ljudi. Pozimi se je nekoliko umirilo. Že od marca naprej pa lahko pričakujemo ponovno gnečo. Ne vem, kakšen dogovor ima italijanska država z Evropsko unijo, občutek pa imam, da naš položaj v Evropi naleti na malo razumevanja. Nas ljudje preplavljajo, ustrezne infrastrukture pa ni.«
Tukaj Evropa migranta ne vidi
Eden od gostov zbirnega centra je bil Mamadi iz Senegala. »Odšel sem pred tremi leti, ker sem imel težave z uporniki. Ujeli so me in hoteli, da sem z njimi v gozdu, pa sem pobegnil. Tukaj sem prvič. Hotel sem priti nekam, kjer je mir. Najprej sem šel v Mali, kjer sem delal. Potem se je tam začela vojna in sem šel v Burkino, zatem pa v Niger. Imel sem prijatelja v Libiji, ki mi je telefoniral, naj pridem. Dobil sem delo kot zidar. Vendar so tudi tam bili sami problemi. Nikjer se ni dalo nič zaslužiti in zelo slabo so delali z nami. Prijatelj, ki je prišel v Italijo, mi je sporočil, da je tukaj dobro. Zdaj pa ne vem. Ne zdi se mi, da ravno iščejo zidarje. Delal bom kar koli.«
Za Evropo političnih institucij se zgodba z beguncem začne in konča v tej stari šoli na periferiji Siracuse, kjer je gost otoka, na katerega je prišel. Tukaj Evropa migranta ne vidi. Ko pride na sever, ga začutijo kot ogromen problem.
Nekoliko presenetljivo sta dve evropski državi – ena je preplavljena z begunci, druga pa množičnega pritiska na svoje meje ne pozna – našli skupni jezik.
Italijanski obrambni minister Mario Mauro, ki je na Siciliji sprejel slovensko premierko, je rekel, da je operacija Mare nostrum »odgovor na ogromen problem, ki zahteva odgovor na evropski ravni«. Mauro je Bratuškovo pozdravil z laskanjem. »S tem, da je Slovenija poslala ladjo Triglav, ni pokazala samo solidarnosti do Italije, ampak se je postavila kot svetilnik proti Evropi,« je rekel med pogovori v mornariškem oporišču v Augusti, kjer je bila slovenska zastava edina tuja zastava med množico italijanskih. »Triglav z visoko profesionalno posadko ni tukaj samo zato, da pomaga italijanskim oboroženim silam v operaciji Mare nostrum, ampak zato, da Evropo spomni, kako so italijanske obale tudi meje Evrope. Slovenska iniciativa nima samo tehnično-vojaškega pomena, ampak predvsem politični pomen.«
Italija bo v drugi polovici leta predsedovala Evropski uniji. »Predsedovali bomo v korist vseh,« je sklenil Mauro. »Prav zato bomo od Evrope zahtevali, da se zave svoje odgovornosti.«
Premierka je imela z odgovorom lahko delo. Triglav je edina konkretna pomoč, ki so jo Italijani zaznali, in je ustvaril zelo simpatično vzdušje med državama.
»Danes sem bila priča bolj žalostni podobi Evrope,« je rekla premierka. »Begunci, s katerimi sem govorila, vidijo Italijo kot vrata v boljše življenje. Ni pa to samo italijanski problem. Naša dolžnost je bila pomagati in sodelovati.«
Da vzdušje le ne bi bilo preveč idilično, je Maura opozorila na zakonsko zaščito slovenske manjšine in obeležitev koncentracijskega taborišča Visco, v katerem je končalo veliko Slovencev. Skoraj se je zazdelo, da ima Slovenija aktivno zunanjo politiko, ki deluje pred sinhronizacijo stališč z Brusljem. Triglav ima svoj privez tudi pred zunanjim ministrstvom in je sijajen ambasador.
