Politiki lovijo, a to skrivajo

»Lovišča s posebnim namenom opravljamo številne javne funkcije, vendar iz proračuna ne dobimo niti centa. Teh javnih funkcij je veliko – odvisno od tega, koliko je kakšno lovišče naklonjeno raziskavam. Nekatera pri tem nočejo sodelovati, ker dela ne dobijo plačanega. Sam trdim, da so le raziskave osnova za naš obstoj. Toda država bi morala tiste funkcije LPN, ki so zakonsko opredeljene, da so v korist države, financirati. Lovišča se lahko v veliki meri samofinancirajo, ne morejo pa se samofinancirati v delu, ki jim najeda lastno substanco. V danih razmerah je pozitivno poslovanje LPN skoraj nemogoče, v nekaterih loviščih povsem nemogoče. V LPN Jelen se zato ob lovnem turizmu ukvarjamo s kupom drugih dejavnosti, predvsem raziskovalnih, z vodenjem ogledov in fotografiranja medvedov, prikazom dejanskega upravljanja habitata in biotopa ter divjadi v njem, sodelujemo tudi z nekaterimi italijanskimi univerzami, ki k nam vodijo študente, saj Italija nima več velikih zveri, predvsem ne medveda, pa ne pridemo skozi ali se komaj približamo želeni pozitivni ničli,« razmere opisuje Marinčič.

V 95 odstotkih primerov da, kajti na Snežniku je toliko medvedov, da če bi svoja srečanja z njimi razporedil na vse leto, lahko rečem, da srečam povprečno dva na dan. Oglede medvedov organiziramo zato, da bi dvignili ugled lovišču, ne zaradi denarja, saj dobička od tega posla ni. Ljudje jih opazujejo iz prež, ki so od krmišča oddaljene okoli 30 metrov in postavljene tako, da živali ne motijo niti ob prihodu niti ob odhodu na krmišče. Večino je sicer strah, ko zagledajo medveda, a so hkrati zadovoljni, največji adrenalin pa je, ko pade noč in je treba od preže do avta.

Glede na prirastek je načrtovani odstrel daleč pod minimumom. Čeprav sem poklicni lovec, pa nisem eden tistih, ki bi želeli medveda držati zelo na kratko. Zagovarjam ga, toda do svoje mere. Populacijo je treba uravnavati z odstrelom, kajti ko se bodo ljudje enkrat obrnili proti medvedu, bo treba njegovo število krepko zmanjšati. Je pa res, da je bilo včasih moderno biti lovec, danes je to družbeno vprašljivo. Nekoč so se lovci hvalili, če so uplenili medveda, zdaj to skrivajo pred javnostjo, zato imamo lovišča vedno manj gostov, ki prihajajo na lov na medveda, za nameček nam cenovno konkurirajo Hrvaška, Bosna, Romunija. V Sloveniji stane uplen medveda od 2000 evrov naprej – povprečna cena je okoli tri tisoč evrov – v državah južno od nas pa manj.

Loviščem so dodali posebne funkcije, ki bi morale biti financirane iz proračuna, a niso. Nasprotno, državi plačujemo DDV od vse dejavnosti, ki jo opravlja lovišče, tudi od turizma in prodaje divjačine. Če bi nam ta denar ostal, bi lovišče bistveno lažje vodili, saj lovni turizem usiha, cena divjačine pada, nekatera lovišča, zlasti manjša, so tudi kadrovsko podhranjena. Tudi za nas namreč veljajo Zujf in omejitve pri zaposlovanju. V vseh LPN je bilo pred 35 leti zaposlenih 120 ljudi, danes nas je pol manj. Ne dovolijo zaposlovati. Filozofija je, naj gredo gozdarji, ki jih je preveč, za lovce. Toda doslej je na vseh razpisih en sam revirni gozdar prestopil med revirne lovce. Narava dela revirnega lovca je namreč posebna. Ko pridejo turisti, mora biti na voljo 24 ur na dan, ob sobotah, nedeljah in praznikih, v dežju, snegu, ponoči. Tu ni delovnega časa, plača revirnega lovca je pa mizerna – 680 evrov neto. Vsi morajo imeti svoje avtomobile, obvezno terenske, drugače na tej višini ne gre. Revirni lovec torej ne more biti nekdo, ki je normalen. To ni služba, je način življenja, in če ga družina ne sprejme, tega dela ni mogoče opravljati.

Preden nekoga vzamem v službo, zato na pogovor vedno pokličem tudi njegovo partnerico, da ne bi kasneje rekla, da ni vedela, kakšna služba je to. Revirni lovec, zaposlen v LPN, je javni uslužbenec na samofinanciranju. To je unikum. Vsi predpisi za javne uslužbence nam vežejo roke. Za vse, kar kupimo, moramo objaviti razpis. Brez razpisov bi kupovali bistveno ceneje, saj bi se lahko pogajali za ceno. Razpisi tudi zavlečejo nabavo. Kaj mi koristi, če razpis dvakrat ne uspe in dobim koruzo po novem letu, ko je zime že skoraj konec? Kaj mi bo gnojilo, če ga lahko prek razpisa nabavim, ko je vegetacijska doba mimo? To so neživljenjske stvari!

Nekatere vse leto, medveda in divjega prašiča, druge, srnjad in jelenjad, le pozimi. Naredimo tisoč bal sena, ki ga lovci vsak dan polagajo živalim. S tem preventivno varujemo gozdove, kajti če žival poje od tri do štiri kilograme hrane na krmišču, ne bo jedla drevja. Imamo 305 hektarjev travnikov, ki jih sami kosimo, vsak od nas lovcev približno po 50 hektarjev. Imamo toliko površin, ki so tako grde in tako daleč od naselij, da za košnjo ne moremo nikogar najeti. Vso strojno opremo imamo svojo. Kupili smo jo v času, ko smo bili pod gozdnim gospodarstvom, ko je bil odstrel velik in smo še imeli denar.

Pred 36 leti, ko sem prišel sem, smo dve tretjini prihodka ustvarili z lovnim turizmom in tretjino s prodajo mesa divjadi. Denarja je bilo dovolj. Danes predstavlja prodaja divjačine le še 12 do 15 odstotkov vsega prihodka lovišča, tako nizka cena mesa je, odkar se je odprl ves vzhod, ki je poln divjadi. Odstrel oziroma lovni turizem predstavlja približno 60 odstotkov dohodka, vse drugo moramo dodatno zaslužiti, a so se škarje zaprle.

Vse goste, ne glede na njihov politični ali nacionalni izvor, obravnavamo enako. Vsakemu zagotovimo spremstvo profesionalnega lovca. Prevladujejo stalni gostje, predvsem Italijani, Švicarji, Avstrijci in Nemci. Odkar sem tukaj, ni nihče lovil brezplačno. Časi, ki prihajajo, pa naši panogi niso naklonjeni. Gostov je manj, ne privoščijo si več toliko kot prej, čeprav so to v glavnem premožni ljudje. Če gledamo po tem, koliko so lovsko izobraženi, ozaveščeni in kulturni, pa so na vrhu lestvice Nemci in Avstrijci, ki imajo tudi najdaljšo lovsko tradicijo. Med našimi gosti je zelo veliko zdravnikov, notarjev, odvetnikov, podjetnikov in tudi duhovnikov, predvsem slovenskih.

Politiku je skoraj bogokletno priznati, da je lovec. Če že lovijo, skrivajo, da to počno.