Brez zasebnosti ni svobode

Najbolj enostavno je nastaviti kamero

Ideja o družbi nadzora je stara, razlaga dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete. »Z idejo moderne birokratske države sta se rodili tudi fascinacija nad zbiranjem podatkov in želja nadzorovati. Za sodobni čas pa je značilno, da se je oblastnemu zbiranju podatkov in nadzorovanju z internetom pridružil tudi zasebni interes pridobivanja podatkov, saj poslovni model internetnih podjetij temelji prav na informacijah.«

Dr. Završnik je avtor monografije Kriminaliteta in tehnologija, sodeluje pa tudi pri projektu Crime Prevention through Urban Design and Planning, ki se ukvarja z nadzorom in varnostjo arhitekture mest. Opozarja, da so kamere tipičen ukrep prevencijske kriminalitetne politike, ki ostaja na površju in se ne ukvarja z globljimi razlogi. »Zanimivo je, da kamere povečajo občutek ogroženosti med ljudmi. Želja teh, ki jih namestijo, pa ni, da bi poskusili rešiti temeljne probleme, da bi denimo okrepili družbeno in dohodkovno enakost, kar dokazano zmanjša stopnjo kriminala v vsaki družbi. Raje nastavijo kamere, govorijo o varnih soseskah, zidajo hiše brez oken v prvih nadstropjih... To morda geografsko premakne kriminal, globljih problemov, ki so vzrok zanj, pa ne reši,« je kritičen dr. Završnik.

Da bi se domnevno doseglo varnost, smo pristali, da nas na letališčih slečejo do golega. Resni možje v oblekah si v množici prostovoljno odpenjajo pasove, mame pred sumničavimi policisti pijejo iz otroških stekleničk. Znaki in table, ki mimoidoče in vstopajoče obveščajo, da se podajajo na območje videonadzora, so tako dokončni in ošabni, da jih je najlažje ignorirati. Še zlasti če ravno tedaj zazvoni telefon.

A ta le odpre nova vrata za pridobivanje naših osebnih podatkov in nadzor. »Danes je postal mobilni telefon vozlišče osebnega komuniciranja in stikov, predvsem za mlade. Vsi podatki konvergirajo v eno točko in razvoju, ki bo funkcije mobilnega telefona še širil, se bomo težko izognili,« skomigne dr. Andraž Petrovčič, asistent na katedri za družboslovno informatiko in metodologijo fakultete za družbene vede. Pravi, da obstaja razkorak med skrbjo, ki jo ljudje izražajo nad možnostjo zlorab njihovih osebnih podatkov na internetu in njihovimi dejanskimi ravnanji. »Na eni strani obstaja tih pritisk, da če delijo določene informacije o sebi drugi, je prav, da jih delim tudi jaz. Po drugi strani je to hkrati tolažba, da če se drugim nič hudega ne zgodi, se ne bo niti meni. Ob tem pa moramo vedeti, da današnji način življenja od nas tako rekoč zahteva, da nekatere komunikacijske naprave uporabljamo in prek njih delimo svoje podatke,« razlaga dr. Petrovčič.

Zadnja razkritja, da je NSA z velikim zamahom prestrezala in shranjevala na milijone SMS-sporočil, po dotedanjih razkritjih o nadzoru niti niso dvignila več veliko prahu. Strokovnjaki vztrajno opozarjajo, da so že prometni podatki, ki skupaj z lokacijskimi predstavljajo metapodatke in so mnogo manj varovani kot vsebina komunikacij, dovolj, da izrišejo zanesljive informacije o navadah posameznika, od njegovih političnih, prehranjevalnih do spolnih preferenc. Kljub temu da evropska direktiva postavlja spodnjo mejo roka hrambe prometnih podatkov na pol leta, jih v Sloveniji operaterji hranijo na področju telefonije 14 mesecev, internetne prometne podatke pa osem mesecev. Glede posnetkov videonadzora naj bi bil rok hrambe določen glede na namen, zaradi katerega so bili posnetki narejeni, najdaljši dovoljen rok je eno leto. Urad informacijske pooblaščenke je v svojem mnenju leta 2006 zapisal, da naj bi se po njihovem vedenju podatki večinoma hranili med tednom dni in tremi meseci.

Leta 2012 so Jaka Hudoklin, Primož Bratanič, Klemen Rupnik in dr. Matej Kovačič, ki piše blog Pravokator, z vdori v slovenska mobilna omrežja dokazali, kako so (bila) ranljiva in kako navidezen je bil občutek varnosti, da svoj telefon res upravlja samo vsak posameznik. V svojih predavanjih dr. Kovačič poudarja pomen inkripcije, ki oteži posege v zasebnost, in možnosti, ki jih razvoj aplikacij zaščite ponuja pri mobilnem komuniciranju. Etični hekerji, white hat, ki opozarjajo na nevarnosti in napake v sistemih, ne da bi pri tem prekršili zakone, v želji, da se pomanjkljivosti odpravi, so danes na eni strani, na strani družbenih angelov. Potem so tu skupine hekerskih aktivistov, ki so pripravljeni prekršiti zakone, a v imenu svobode in človekovih pravic.

Popolnoma na drugem koncu pa so crackerji ali black hat, katerih namen je le povzročiti škodo in se okoristiti. »Pri teh gre danes vse bolj za velike kriminalne združbe in ne le posameznike ali male skupine,« razlaga dr. Aleš Završnik. Opisuje, kako so na začetku tehnologijo najprej znale najbolj izkoristiti majhne skupine, ki so bile hitre in spretne. »Zdaj so v boju z državami, ki so jih dohitele, preprosto zaradi moči in zmožnosti, ki jih imajo. Opazujemo lahko bitko med majhnimi, a hitrimi skupinami na eni in korporacijami ter državami na drugi strani – te so počasnejše, a močnejše. Običajni državljani smo nekje vmes.« Nismo spretni pri kriptiranju, ne znamo učinkovito nadzorovati države, niti ne razumemo dobro splošnih pogojev poslovanja, za katere izjavljamo, da se z njimi strinjamo.

Beg pred vohuni

Dr. Završnik vsako leto izvaja raziskavo o uporabi interneta in pomenu varnosti med uporabniki. Rezultati pred razkritji, ki jih je omogočil Edward Snowden, in po njih kažejo, da se med vprašanimi občutek ogroženosti zaradi dela obveščevalnih služb ni povečal. Anketa je bila izvedena med 800 študenti in dijaki. »Vendar mladi razumejo in varujejo svojo zasebnost. Kajti le desetina jih ima na Facebooku nastavitve nastavljene tako, da so njihovi podatki javni, kar polovica pa omogoča dostop do podatkov le prijateljem. Hkrati vidimo trend, da mladi zapuščajo Facebook,« razlaga dr. Završnik.

Zapuščajo pa ga, in ga tudi še bodo, množično, dodajata raziskovalca John Cannarella in Joshua Spechler s Princetona, ki v svoji raziskavi, objavljeni pred dnevi, napovedujeta, da bo do leta 2017 Facebook zapustilo kar 80 odstotkov sedanjih uporabnikov. Razlaga, zakaj mladi niso več navdušeni nad najbolj populariziranim družbenim omrežjem, na katero opozori dr. Završnik, je simpatično praktična: mladim ni všeč, da prek Facebooka za njimi vse bolj vohunijo… njihovi starši.

Nekatere raziskave so tudi pokazale, da so se ljudje zaradi večje izpostavljenosti nadzoru odločili drugače, kot bi se sicer, in na tak način poskušali zaščititi svojo zasebnost s tem, da niso uporabili tehnologije, ki je vključevala tudi zasego in hrambo njihovih podatkov.

Pred letom dni je dr. Ian Brown, direktor centra za internetno varnost in raziskovalec internetnega inštituta Univerze Oxford, v referatu How will surveillance and privacy technologies impact on the psychological notions of identity? opozoril tudi na zmanjšanje družbenih interakcij med različnimi družbenimi skupinami in na povečanje nezaupanja, ki jih prineseta nadzor in nove tehnologije. Nadzor ima omejujoče učinke tudi na politične debate in proteste, piše strokovnjak za informacijsko varnost. Dr. Brown citira odločitev nemškega ustavnega sodišča, ki je že leta 1983 ugotovilo, da se bo oseba, ki se vprašuje, ali je nenavadno obnašanje vsakič zabeleženo in nato za vselej shranjeno, potrudila, da ne bo zbujala pozornosti. To pa krči interese in koristi, ki so skupni vsem državljanom, saj je samoodločba nujen prvi pogoj svobodne in demokratične družbe. Ideja »panopticizma« je, da nadzor vzgoji dobro prilagojeno, mirno, disciplinirano obnašanje in dokončno odvrne od demonstracij ali drugega obnašanja, ki kali javni red, so zapisali nemški ustavni sodniki pred več kot tremi desetletji.

Skupnost zasebnosti

V uradu informacijske pooblaščenke spomnijo, da je v torek evropski dan varstva osebnih podatkov. Mag. Andrej Tomšič pravi, da se boji, da smo z razpravami o zasebnosti in njenem pomenu šele na začetku. Situacijo na področju varovanja zasebnosti danes primerja s šestdesetimi leti prejšnjega stoletja in vprašanjem varovanja okolja. »Težko je plastično pokazati zelo dolgoročne posledice dogodkov, ki smo jim priča danes na področju zasebnosti. Zasebnost je neotipljiva in posegi vanjo se odražajo in učinkujejo na dolgi rok. Kar nam je razkril Snowden, so podatki, ki nas streznijo. Zavemo se, da o teh vprašanjih do zdaj niti nismo zares mislili. A še vedno preveč ljudi reče, da so pošteni državljani, ki nimajo kaj skrivati. Preveč zlahka pozabimo, da zasebnost ne ščiti le tistega, ki želi nekaj skriti. Četudi želimo verjetno v resnici vsi kaj skriti,« razlaga mag. Tomšič, ki opozarja, da varovanje zasebnosti vključuje tudi zahtevo, da so podatki, kjer so v bazah, točni in ažurni. »Zasebnost je del demokracije. Brez zasebnosti ne more biti svobode. Kajti ko varujemo zasebnost, v resnici varujemo svobodo odločanja in svobodo izbire.«

Kljub temu da v primerjavi z Ameriko Evropa mnogo celoviteje in na institucionalni ravni ščiti zasebnost ter varuje osebne podatke tako znotraj javnega kot zasebnega sektorja, so prav Snowdnova razkritja pokazala, kako zelo krhek in luknjičast je nadzor, ki ga imamo v globalnem svetu nad našimi podatki, priznava namestnik informacijske pooblaščenke. Na sprejemanju nove evropske zakonodaje, ki bi jasno zavezovala tudi mednarodna internetna podjetja k spoštovanju evropskih okvirov varovanja osebnih podatkov, so se in se še vedno lomijo lobistična kopja interesov kapitala in javnosti.

V januarski številki The American Prospect v članku Want to Predict the Future of Surveillance? Ask Poor Communities Virginia Eubanks opozarja, da nadzor ni stvar posameznika, ampak vseh nas. Njegove razsežnosti so univerzalne, četudi je usmerjen diskriminacijsko in neenakomerno. Da se oblike nadzora, uporabljene in razvite drugod, hitro lahko preselijo na domača tla, najlepše kaže vse bolj razširjena uporaba brezpilotnih letal. Hkrati namerne sistemske napake in vgrajene pomanjkljivosti, ki omogočijo varnostno-obveščevalnim službam lažji vdor in nadzor, rušijo varnost vseh. Kot primer dobre prakse je izpostavljena iniciativa brazilskega ministrstva za pravosodje in Centra za tehnologijo in družbo (CTS/FGV), ki je omogočila, da so s sodelovanjem različnih skupin in družbenih predstavnikov v Braziliji oblikovali »ustavo interneta«, Marco Civil da Internet, ki jo trenutno obravnava brazilski kongres.

»Ključno je, kako in kdo bo določil, kako naj se internet ureja in uporablja. Kdo bo tisti, ki bo vstopal v določanje pravil, kako deluje internet? Kdo bo sodeloval v 'internetnem vladanju', če hočete. Težava je, ker si tisti, ki naj bi jih zakoni omejevali in nadzirali, sami pišejo zakone in pravila,« opozori dr. Andraž Petrovčič. »Glas civilne družbe nujno potrebujemo. Internet ni zgolj omrežje računalnikov, ampak je javni prostor, je javno dobro in zanj moramo kot državljani nujno skrbeti. Snowden je odprl pandorino skrinjico in odzivi, ki smo jim priča, so dragoceni predvsem zato, da vidimo, kdo se je oglasil.«

Kdo se torej vidi v vlogi upravljalca interneta? Pri ameriškem predsedniku Obami so se do zdaj pri snovanju odziva na Snowdnova razkritja srečevali predvsem predstavniki največjih ameriških internetnih podjetij in vodje varnostno-obveščevalnih služb. V Davosu so v sredo oblikovali posebno skupino politikov in strokovnjakov, ki naj bi pripravila oceno prihodnosti interneta. Neodvisna ameriška zvezna skupina nadzornikov, nadzorni svet za zasebnost in državljanske svoboščine, je v četrtek v Ameriki predstavila svoje poročilo, da je NSA v svojem programu zbiranja telekomunikacijskih podatkov delovala protizakonito, hkrati pa s svojimi protipravnimi posegi dosegla le minimalne koristi v boju zoper terorizem, zato mora program ukiniti.

»Nisem še slišal resnega negodovanja proizvajalcev informacijske tehnologije glede načinov, kako je NSA uporabljala njihove izdelke,« nadaljuje dr. Andraž Petrovčič, ki opozarja, da tehnologija ni nikoli nevtralna. »Vendar pa nam je Wikileaks nakazal, da lahko danes tudi posamezniki uporabijo tehnološke rešitve, ki jih oblastne institucije zlorabljajo za poseganje v našo zasebnost, proti prav tem institucijam. Lahko jih razgalijo, kot oni razgaljajo nas.«

Algoritem prihodnosti

Sredi januarja je Google za dobre tri milijarde kupil podjetje Nest, ki razvija z internetom povezane pripomočke za dom. Mnogi Googlovo potezo interpretirajo kot pomembno pozicioniranje na trgu prihodnjega razvoja, kjer bomo prek aplikacij na mobilnem telefonu na daljavo doma prižgali luči, vklopili pečico, odklenili vrata ali odprli okno, če bo tipalo zaznalo, da je v prostorih slab zrak. Povezava pametnih hladilnikov z internetnim nakupovanjem in dostavljanjem na dom prek brezpilotnih letal je le en košček slike prihodnosti, kot jo vidijo tehnofuturisti.

Hkrati vse to ustvarja neskončne nize podatkov in zaporedij, oblikujejo se verjetnosti in algoritmi. Amazon je ta teden vložil vlogo za patentiranje metode, ki bi vnaprej predvidela nakupe in izdelek dostavila pred vrata točno v trenutku (ali celo malo prej), ko se odločimo nekaj kupiti. Ideja, da bi lahko z algoritmi ugotovili, kaj bo nekdo naredil, kaj je koristno, da bi nekdo naredil, ali kaj nekdo potrebuje, ni nova. O njej piše v članku Why Our Privacy Problem is a Democracy Problem in Disguise tudi Jevgenij Morozov. Opozarja, da pristajanje na redukcijo naših življenj, družbene ureditve, programov socialne zaščite ali zdravstvenih storitev na algoritme, ki se sestavijo iz množice informacij in podatkov, odvzema glavno sestavino demokraciji: javno razpravo o tem, kaj je dobro in kaj slabo, kaj želimo in česa ne. »Nevidna bodeča žica neskončne količine informacij omejuje naša življenja na prostor, ki se morda zdi miren in vabljiv, a ni nekaj, kar si lahko sami izberemo, kar lahko nato na novo zgradimo ali razširimo.« Štirje koraki, ki jih priporoča, so: politizacija vprašanj o zasebnosti, sabotaža obstoječih sistemov trgovanja z osebnimi podatki, provokativne digitalne storitve in opustitev sprejetih konceptov o tem, kako naše digitalne naprave delujejo in se povezujejo. Predvsem pa ne smemo v nobenem trenutku pozabiti, da gre za vprašanje demokracije.

Dobiti le obljubo udobja in domnevne varnosti za ceno zasebnosti in svobodne volje je slaba kupčija. Mag. Andrej Tomšič odkima z glavo, da si sam ne bi želel živeti v družbi, kjer bi bila uspešnost policije stoodstotna. O tem ne govori kot o priložnosti, ampak le kot o nevarnosti. »To bi lahko morda dosegli le s popolnim nadzorom vseh ljudi ves čas. Tu vstopamo na delikatna področja tehtanja med pravicami, svobodo in varnostjo. Kot družba lahko pravo ravnovesje med temi pravicami dosežemo šele v javni debati.«

Manj ko ima zasebnosti kdor koli od nas, manj je imamo vsi. Zato morajo biti standardi zaščite postavljeni po meri najšibkejšega posameznika in v korist večine ljudi. Absurdno je, da so danes skrivnosti držav in netransparentnost poslovanja podjetij in bank bolj zaščitene kot zasebnost ljudi.

»Ko je vsak moj korak, ko stopam prav in ko prestopim meje, posnet, zato da lahko algoritem predvidi, ali sem potencialni terorist ali potencialni kupec, se me objektivizira in stereotipizira, namesto da bi se me obravnavalo kot posameznika, ki je vsak vreden enake skrbi in spoštovanja,« je prejšnji teden v New York Timesu zapisal Jeffrey Rosen, predsednik ameriškega nacionalnega ustavnega centra, in sklenil: »Naše pravice, da uživamo svobodo in da sočasno dosežemo srečo in varnost, v enaki meri ogrožata tako korporativni kot vladni nadzor.«

Informacije so predvsem in samo moč, razlaga dr. Aleš Završnik. »Če o nekom nekaj vemo, imamo nad njim večjo moč. Gre za igro družbene moči. Tisti, ki ima več podatkov, ima več družbene moči. Uporabi se jo lahko v dobro ali zlo. Zasebnost je v tem pogledu ravno tako moč in zato se nas kot državljane vse dotika. Močno.«

Zasebnost je danes globalna kategorija. Prej ko se bomo njenega pomena zavedli, močnejši bomo.