Ali lahko ob najbolj vroči temi, odločitvi najbolj znane komisije te dni, pardon, upravnega odbora Prešernovega sklada, in medijskih odzivih govorimo o obrambi umetnosti? Po mojem mnenju ne. Zanima pa me, kako so člani odbora prišli do odločitve, da dolgovezno tevereportažo o fascinantnem človeku nagradijo kot umetniško delo? So se sploh pogovarjali o umetnosti, veščinah, tevežanrih? So primerjali, recimo, igralca in tevedelo, merili umetniško vrednost? Kako so nekoga zavrnili z argumentom, da to, kar predlagani dela, ni umetnost, ne dovolj, in kot protiutež ponudili teveprojekt? Ker ministrstvo združuje pod svojim okriljem umetnike in novinarje, se niso poglabljali v razlike? Saj je vseeno, vse isto? Kdo je bolj umetnik? Kako so stehtali vloge, besede, slike, podobe, kostume, scene, koliko so jih dali na tehtnico, ki je potem povlekla visoko gor tevereportažo?

Prav gotovo so med kandidati za nagrado Prešernovega sklada ustvarjalci s kilometrino, premagal pa jih je avtor, ki tej kilometrini ni kos na umetniškem področju. Ali so modreci poskušali utelesiti urbani mit (če sem iskrena, gre za težkokategorno neumnost), ki se mu reče »navadni gledalec«, in so bili preprosto, iskreno navdušeni nad fascinantnim človekom? Nevarno amatersko. Dejstvo je, da so novinarstvu odprli vrata v polje umetniških nagrad. Vse so pomešali, porušili red stvari in na široko odprli vrata ne samo neumetniškim projektom, temveč polprofesionalnim ustvarjalcem, veselim amaterskim navdušencem. Jože Možina je seveda polnokrven profesionalni novinar, bil je profesionalni urednik, direktor, ni pa prekaljen režiser, scenarist, snemalec. Če bi obveljalo, da so bili (namenoma sem naivna) fascinirani nad Pedrom Opeko, potem lahko mirno predlagam, da naslednjič glasujemo kar vsi. Nevarno drugič. Potem res ne bi več vedeli, kakšna je razlika med viktorji in Prešernovimi nagradami. Morda pa sledi ustanovitev posebne koordinacijske komisije med viktorji in prešernovci, da bi zagate, kako nagraditi »spregledane« z obeh področij, uravnotežila. Strokovno. Sproščeno, seveda.

Pedro Opeka zlahka navduši, vreden je občudovanja in globokega spoštovanja. Toda tokrat ne gre zanj. On ni sporen. Ob medijskih odzivih sem se spomnila težav žirije na festivalu slovenskega filma leta 2012, ki se je morala – pozor, morala – zagovarjati, ker niso nagradili projekta Pedro Opeka, dobri prijatelj. Politika torej ni verjela filmski stroki. Politika si ne bi smela privoščiti, da dvomi o odločitvi filmske stroke na njenem terenu. Nekaj težav imam, kako zadevi reči. Filmska žirija ga je označila kot tevereportažo, obisk televizijske ekipe pri Pedru Opeki. »Kamera zelo spoštljivo gleda glavnega protagonista. Vedno se spusti na nivo njegovih oči in snemalec se je namučil, ker se oče Pedro vedno spusti dol, k ljudem, s katerimi komunicira. Toda avtor pogosto stoji nad kamero in zviška gleda na svojega junaka in ga sili obračati pogled nekam navzgor. Emotivna energija gre tako mimo očesa kamere in občutljivi gledalec lahko občuti nelagodje. Diskutabilno je tudi pojavljanje avtorja v sliki, ki nima nobenega tehtnega razloga v zgodbi in deluje moteče. Škoda, da avtor ni dal prostora, da Pedro zares odpre gledalcem svoj intimni prostor. Situacija ob obisku bolne prijateljice in predvsem scena na hribu sta bili največji izgubljeni priložnosti. Imeli so vse pred objektivom, a niso videli…« so bili med drugim pomisleki filmskih strokovnjakov v žiriji.

Okusi so resda različni, toda pri žirijah, komisijah so pravila, pravilniki, meje. Izbrani so za to, ker so strokovnjaki na vsaj enem področju. Kot strokovnjaki morajo poznati pravila, morajo vedeti in videti več kot fantomski »navadni gledalci«. Poleg kategorije »všeč-nevšeč« morajo znati presoditi o obrtni in presežni vrednosti. Preprosto si ne morejo privoščiti pozicije »navadnih gledalcev« ali »forumskih strokovnjakov«. Strokovna komisija jim predlaga, naredi izbor. Če se stroka med sabo ne bo spoštovala, vsaj upoštevala, je to slabo.

Slabo je tudi to, da je minister poklican na zagovor v državni zbor, ker je zagovarjal pravilnik.

Seveda gre za to, da sejo snemajo in da je to zgolj ena priložnost več za promocijo (praviloma slabo). A vendar: politiki si med sabo ne verjamejo. Logična posledica je, da ne verjamejo stroki. Stroka je tu zato, da o vsem ne odloča politika. Kdo je pa odgovoren?

V konkretnem primeru brez dvoma upravni odbor Prešernovega sklada.

Težko bi sledila Pedru Opeki, ki pravi, da lahko resnico povemo samo s preprostimi besedami. Kako bi preprosto, jasno, razumljivo razložili vsa ta mesarska klanja v pričujočem primeru? Churchill je tudi dejal, da je pogumen tisti, ki si upa vstati in povedati svoje (kar je najbrž storil en član odbora). Dodal je, da je pogumen tudi tisti, ki se zna usesti in molčati, priložnost, ki so jo zamudili tisti, ki so več kot enkrat glasovali za tevereportažo. Umetnosti s tem niso ubranili.