Tiha, zamolčana smrt Braca Mušiča je zadnje poglavje zgodbe o nekem Slovencu in nekem Splitu, o nekem skupnem času, ki je minil, in nekem skupnem prostoru, ki ga ni več. Pa ne gre ne za socializem in ne za Jugoslavijo.
Zgodba se začenja pred petdesetimi leti, ko je na nekem kongresu arhitektov v Beogradu k mlademu slovenskemu urbanistu Vladimirju Mušiču, ki se je lotil načrtovanja novih ljubljanskih četrti, pristopil neki južnjak, se predstavil kot Jozo in mu ponudil sanjski posel. Jozo je bil Josip Vojnović, direktor PIS – Podjetja za izgradnjo Splita. Dalmatinska metropola je v teh šestdesetih letih doživljala močno ekspanzijo, dolge kolone novih proletarcev so se spuščale v splitski industrijski bazen kot v kakšni socialistični utopiji in vse te ljudi je bilo treba nekje nastaniti. Štirinajst tisoč stanovanjskih enot je obstajalo v Splitu od druge svetovne vojne, še enkrat toliko so jih zgradili v dvajsetih letih socializma in točno toliko – štirinajst tisoč stanovanj – je Podjetje za izgradnjo Splita načrtovalo v velikanskem novem naselju na vzhodnem obrobju mesta. Zato so temu projektu neuradno rekli Split 3.
To ni bilo nič novega, velikanska nova naselja so v teh letih na svojem obrobju dobila vsa jugoslovanska mesta. Oziroma vsaj ni smelo biti nič novega. A vendar je to, kar je naredil Vladimir Mušič s sodelavcema Nives Starc in Marjanom Bežanom, ko so leta 1968 prepričljivo zmagali na jugoslovanskem natečaju za gradnjo Splita 3, nekaj povsem drugačnega od velikanskih spalnih naselij Novega Beograda ali Novega Zagreba, čarobno novo tudi v malo širših razmerah od lokalnih, splitskih in jugoslovanskih. A v tistem času so bile malo širše od lokalnih razmer že – svetovne.
Vladimir Braco Mušič je to poskušal že pri načrtovanju ljubljanskega naselja Ruski car: upreti se namreč Le Corbusierovi urbanistični dogmi in proti širokim prostorom funkcionalnega novega urbanizma postaviti dobro staro ulico kot arterijo mestnega življenja. Tisto, kar mu pri Ruskem carju ni povsem uspelo – novi stanovalci so se uprli, češ da v svojih pritličjih nočejo hrupnih bifejev – je bilo v mediteranskem Splitu, ki dvanajst mesecev na leto živi na ulici, prav organski spoj. Tako je v sedemdesetih letih nastal Split 3, povsem nešolski spoj modernega in tradicionalnega – živa ozka dalmatinska ulica, kaleta, stisnjena med betonske večnadstropne zgradbe.
Mušičev koncept je bil genialen v svoji preprostosti: dve vrsti večnadstropnih zgradb, ki se raztezajo ob morju, od katerih je južna, to je prva vrsta, gledano z obale, znatno nižja in dopušča višjim, severnim nebotičnikom sonce in pogled na morje, s čimer v moderno urbanost vnaša skyline dalmatinske ljudske arhitekture. Med tema dvema vrstama pa je sama kraljica te arhitekture, Njeno Veličanstvo Ulica, kaleta, brez avtomobilske agresije – javni, skupni prostor, kanjon za pešce z vsemi elementi tradicionalnega južnjaškega življenja na prostem: na dvoriščih pritličnih stanovanj kapelice družinskih žarov in pomarančevci, vzdolž ulice nizki zidki, stopnice, trgi, otroška igrišča, mali ljudski amfiteatri, kafiči in trgovine. Pravzaprav veliko kafičev in trgovin.
Takšen Split 3 je bil urbanistična senzacija, zaradi katere so študenti arhitekture in urbanizma z vsega sveta obiskovali Split, prav tako kot zaradi enkratne Dioklecijanove palače. Tudi slovita ameriška teoretičarka urbanizma Jane Jacobs je takrat na Mušičevem gradbišču izjavila: »Split 3 make me feel so optimistic.« Na žalost optimistični Split 3 ni doživel, da bi ga dokončali. Osemdeseta so prinesla gospodarsko krizo, vse ogromno delo se je ustavilo in na koncu zamrlo. Njegovega ključnega dela, južne polovice Splita 3, ploščadi Žnjana na sami morski obali – po kateri je bilo na natečaju leta 1968 pravo ime celotnega ambicioznega projekta pravzaprav Žnjan – niso nikoli zgradili.
Potem so prišla devetdeseta in veličastno se je sesul sistem, iz katerega se je rodila vsa ideja: divji kapitalizem je uničil tudi idejo javnega dobrega in vsako misel na družbeno odgovorno načrtovanje skupnega prostora. Industrija, ki je pripeljala stanovalce Splita 3, je bila zravnana z zemljo, stanovalci Mušičevih kalet so ostali brez dela in razprodali svoja stanovanja, v mesto pa so se, kot v kakšni kapitalistični distopiji, spustile dolge kolone novih proletarcev, sužnjev trgovske industrije in njihovih gospodarjev, ki so izvorni Mušičev koncept iznakazili z nezajezljivimi dodatnimi gradnjami.
Danes, petdeset let po tistem, ko se je mladi slovenski urbanist prijavil na natečaj za gradnjo Žnjana in na svoji risalni deski skiciral revolucionarni koncept živega novega mesta, je taista privlačna ploščad Žnjana nepojmljiv urbanistični leprozorij, naplavina strašnih betonskih silosov brez priključka na kanalizacijo, ki jih je gradbena mafija za novo mestno elito nametala ob morju, ne da bi sploh pomislila na javno dobro.
Vladimir Braco Mušič je pokopan v rodni Sloveniji, toda njegov grob je pravzaprav v Splitu: tu, na Žnjanu, kjer je pokopana zamisel o načrtovanju skupnega prostora. Zgoraj, nad ploščadjo, pa se dviguje silhueta Splita 3 kot nagrobni spomenik z epitafom nekemu Slovencu in nekemu Splitu, nekemu skupnemu času, ki je minil, in nekemu skupnemu prostoru, ki ga ni več.
