Moral sem ga zavrniti. Je namreč predsednik programskega sveta Radiotelevizije Slovenija, hiše, v kateri sem bil pred dvajsetimi leti za tri mesece, dokler se mi ni zmešalo od brezdelja, opravljal funkcijo namestnika glavnega urednika radijskih programov, potem pa dal odpoved in s tem prišel na črno listo.

Poleg tega Mirana Lesjaka osebno poznam, v prvih dveh razredih OŠ Center pa sem bil tudi sošolec in prijatelj Martina Lesjaka. Mislim, da ne tistega Martina Lesjaka, ki ga internet razkriva kot zakladnika Rotary kluba Ljubljana Tivoli, pa vendar, kri ni voda.

Jasno je, da ne morem nič napisati, saj bi se zasebno okoristil s tem, da bi prejel honorar, to pa bi šlo na račun javnega interesa. Kajti na teh dveh straneh, ki bi ju zasedlo moje privatniško pisanje, bi lahko izšel kak zgodnjespomladanski nagovor Janeza Janše ali pa oznanilo za vse letne čase Boruta Pahorja ali tistega tretjega, ime mi je na koncu jezika, oprostite, ampak kaj pa morem, ko mi po glavi sikajo samo še razni Lesjakovi, ki jih poznam, recimo Janez Lesjak, podpolkovnik, ki je vodil štab teritorialne obrambe občine Center, jaz pa sem bil tam svetovalec predsednika izvršnega sveta, in se ob tem pritikajo še Seljakovi, recimo Matjaž Seljak, ki je bil moj leto dni mlajši sosed na Cankarjevi. Lesjak sicer ni Seljak, drži, je pa zagotovo njegovo nasprotje, eden živi v lesu, v gozdu, drugi pa na vasi, selu. To je takšno nasprotje, ki sodi skupaj, tako kot je recimo idealno nasprotje pleskavice lepinja.

Moja osebna korist na račun javne koristi slovenske politike je po vseh teh povezavah jasno izkazana oziroma izkazan je temelj za »potencialno nasprotje interesov (tudi videz nasprotja interesov) oziroma občutek posameznikov, da to nasprotje obstaja«, ki je »enako škodljiv kot dejansko nasprotje interesov, saj oboje ustvarja nezaupanje javnosti v institucije javnega sektorja« (definicija nasprotja interesov, KPK, 2012).

* * *

Včasih pa reč ni tako preprosta.

Če je na primer človek bikoborec in se poroči z manekenko, ki je po vsej verjetnosti vegetarijanka, če ne čokoladomanka, se pojavi tveganje, da se bo, če jo ljubi, nalašč pustil premagati biku. Ali pa ga bo, če ga prevara, našuntal nanjo. Lahko pa bik izkoristi poznanstvo z ženo, ki s svojimi čari vpliva na člane žirije, tako da biku podelijo nagrado na kmetijskem sejmu. Ali pa bik manekenko toreru prevzame in pobegne z njo na samotni otok. Šele v tem zadnjem zanesljivo ni nobene kolizije interesov, ker na samotnem otoku ni javnosti.

V luči tega, da pri nas nimamo bikoborb, se postavlja vprašanje, ali za naše španovije sploh ustreza izraz kolizija interesov. Kaj ne gre bolj za koluzijo interesov, torej za sovpadanje, ne pa za trčenje?

Ko recimo kdo, ki odloča o urbanističnem načrtu mesta, po tihem opozori prijatelja, da se splača kupiti te in te nezazidljive parcele, ker bo tam jutri zraslo meganakupovališče, si pajdaša nista v nobeni koliziji interesov. Prijatelj pobere razliko med nakupno in prodajno ceno zemljišča, vrne funkcionarju »posredovalnino« – ali nista z enim dejanjem zadostila vsak svojemu interesu po bogatenju (ki je temelj žlahtnega kapitalizma)? Še sploh, ker ima od tega korist tudi javni interes, saj ljudje tako radi hodijo v meganakupovališča, da se jih tam tare še celo v nedeljo! Še večji pa je interes družbenega in gospodarskega sistema kot takega, kajti če ne bomo imeli meganakupovališč, bomo kupili manj, s tem bo upadla poraba, posledično bo zastala proizvodnja, povečala se bo brezposelnost, obremenjen bo socialni sektor, država se bo zadolžila, prišli bodo Kitajci ali Arabci ter posiljevali naše žene itn.

Pri preprečevanju teh posilstev gre torej za vsesplošno koluzijo, skladnost zasebnih, javnih, državnih, družbenih in globalnih interesov!

A na ljubo temi bom raje ignoriral tovrstne pomisleke. Omejimo se torej na kolizijo po tisti definiciji, ki pravi, da gre za sprego ene ali več kot ene osebe, pri kateri je zaradi njenih okoliščin mogoče domnevati, da ima poleg javnega interesa še zasebni interes, ob tem da sta si interesa v navzkrižju. Problem s to definicijo je, da bi bilo treba pri belem dnevu z lučjo iskati človeka, pri katerem ne bi bilo mogoče vsaj hipotetično domnevati, da je njegov zasebni interes preživetje genov, za ta namen pa mora zagotoviti potomstvu zadostne količine denarja.

Seveda se ta zasebni interes ujema tudi z javnim, ker če nihče ne bo skrbel za potomstvo, bo človeštvo izumrlo. Nadaljevanje človeškega rodu nam bodi prva in poglavitna dolžnost!

Skratka, nad sprego posameznika s samim sabo se ne moremo spravljati, saj bi potem morali ukiniti vse javne funkcionarje z otroki, to pa bi pomenilo katastrofo, kajti samci so načeloma nenaklonjeni skupnosti in že zato sumljivi.

Kadar je navzkrižje med javnim in osebnim interesom porazdeljeno med več oseb, ga je lažje predpostavljati, kajti več ko je vpletenih, manj je možnosti, da bi bili prav vsi javni funkcionarji. Pravim predpostavljati – ampak kaj pa ugotavljati? Medčloveška razmerja so praviloma tako zamotana, da hodijo ljudje zaradi njih dolga leta k psihoanalitikom ali spovednikom. Malo je med takimi razmerji elegantno in zato umljivo strukturiranih vzorcev, kot je recimo ta, po katerem direktor javne zdravstvene ustanove napotuje paciente na nepotrebno plačljivo preiskavo (recimo kostne gostote) v zasebni inštitut, ki je v lasti žene direktorja druge javne zdravstvene ustanove v drugi regiji, ta pa pošilja paciente iz svoje bolnišnice na enako nepotrebne in plačljive preiskave (recimo holesterola in povišanega tlaka) v zasebni inštitut žene prvoomenjenega direktorja, pri čemer zakonca nista niti toliko poskrbela za diskretnost, da bi žena prevzela dekliški priimek. Običajno se v enačbo primešajo še razni slikarji, pa lesjaki, kot se reče strokovnjakom za izkoriščanje lesne biomase, pa mednarodni plejboji, pa bančni prokuristi, pa brigadirji, tako vojaški kot tisti, ki vodijo mladinske delegacije, vmes poseže botra Smrt, in naenkrat ni več mogoče zlahka slediti interesom, materializiranim v nesledljivih bankovcih denominacije, ki ni tako visoka (500), da bi bíla v oči, a tudi ne tako nizka (10, 20), da bi oteževala nošnjo in hrambo.

* * *

Če ne moremo nič posamezniku (ker smo vsi krvavi pod kožo), staršem (ja kdo pa ne bi poskrbel za zarod?) in mafijskim združbam (zaradi omerte), nam ostanejo na prangerju le še pari. Posebno takšni, ki jih sestavljata osebi, ki sta bili tako lahkomiselni, da sta pustili o svojem znanstvu pisno sled v obliki poročnega lista.

A glej ga, vraga, tudi tu se pritakne zraven vrsta kulturoloških dejavnikov, ki onemogočajo odbiranje zrnja od plev.

Prva luknja v rešetu je dejstvo, da je slovenska družba povsem nemobilna. Kot se oklepamo geografskega položaja, se oklepamo tudi socialnega položaja. (Celo parveniji si svoj dvorec najraje postavijo na mestu rodne bajtice. In mnogi niti ne spremenijo življenjskega sloga. Denar je dejansko za konec sveta.)

Za velikansko večino Slovencev in Slovenk je torej značilno, da se poročajo svojemu stanu »primerno«: bogati z bogatimi, vplivni z vplivnimi, izobraženi z izobraženimi, kultivirani s kultiviranimi.

Ta narodna tradicija izvira iz preteklosti, v kateri so bili višji stanovi pripadniki drugega naroda. Navadili smo se poročati med svojimi, ker se navzgor (z Nemci) ni dalo, navzdol pa tudi ne, saj ni bilo niže od nas nikogar. Tako zelo se je prijela ta šega, da je najslavnejši ženski lik slovenske literature in filma, Presečnikova Meta iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni, ko jo je »jezični dohtar Janez« (alter ego pravnika Ivana Tavčarja) zaprosil za roko, od nejeverne sreče – umrla! Takih in podobnih zgledov je še veliko. Druga Meta, Hudobivškova iz Prežihovih Samorastnikov, pa rodi Ožbeju menda devet otrok, a poročiti se z njim ni mogla in smela, ker je bil fant, čeprav zapit in invaliden, pač višjega stanu. Da ne govorim o raznih drugih neprijetnih posledicah za ženske, ki so si drznile kdaj pomisliti, da bi se »gor poročile«, recimo za Agato iz Tavčarjeve Visoške kronike, ki je bila brž po krivem obtožena – čarovništva.

Iz te zvestobe tradiciji se je med prvobitno akumulacijo slovenskega kapitala (1990–2008) izoblikoval gornji sloj političnih in kapitalskih veljakov. Ta sloj je povezan z mnogimi zakonskozveznimi, sorodstvenimi in svaštvenimi vezmi, okrepljenimi z dodatnimi strankarskimi, prijateljskimi, finančnimi, službenimi in sošolčevskimi.

Nadalje ima logične posledice tudi naša majhnost. Če človek v Ameriki zagreši zločin, se lahko umakne na drug konec države, in velika verjetnost je, da ga tam ne bo nihče prepoznal. V Sloveniji pa se nima kam skriti in mora vsaj na Hrvaško, če ne kar v daljno Bosno.

Obstaja družabna igra, šest korakov do Kevina Bacona (Six Degrees of Kevin Bacon), pri kateri je treba prek petih vmesnih členov (znanstev) povezati Kevina Bacona s katero koli osebo iz sveta zabavništva. Seveda obstajajo različice, v katerih je končna oseba kdo drug. Ko je proizvajalec poskusil dati na trg slovensko različico, je moral, da ne bi bankrotiral, od zamisli odstopiti. Med Slovenci je namreč nemogoče najti dve osebnosti, ki ju še ne bi bilo pri Mariu Galuniču ali h katerima še ne bi bilo Boruta Pahorja. Tako so vse take osebe povezane že po prvem koraku in igra se konča, preden se je začela.

Socializem je »emancipiral« sodobno ženo, s tem da jo je zaposlil. Resda sprva v tovarnah in kolhozih, a povsod je boljše kot ob pijanem možu. Emancipiranke so sčasoma prišle na okus in ob nastopu kontrarevolucije se niso hotele več odreči moči, ki jo človeku podeljuje zaposlitev. Namesto da bi – kajti njihovi možje iz slovenske elite imajo denarja kot pečka – poležavale in se ukvarjale s humanitarnimi dejavnostmi, če ne še raje z osebnimi maserji, vrtnarji in čistilci bazenov, so ostale na okopih. Opojene z odtujeno oblastnostjo ostajajo še naprej odvetnice, sodnice, zagovornice, članice nadzornih in upravnih odborov, zdravnice, psihiatrinje, strankarske veljakinje.

Medtem ko je med prekarnimi poklici – od delavcev do svobodnjakov – opaziti upadanje formalnih zakonskih zvez, se pripadniki in pripadnice elite še naprej vsaj civilno, če ne tudi cerkveno poročajo. Razlog za oboje je isti, le obrnjen: revni sloji se ne poročajo, ker je poroka tratenje denarja, bogati pa se poročajo, ker je poroka tratenje denarja.

Tako je slovenska elita, vrhnji procentič, sestavljena iz nekako deset tisoč zakonskih parov, katerih člena imata vsak svojo družbeno veljavo. In vsak od njih, če ga dobiš pod drobnogled, hočeš nočeš daje »videz, da bi utegnilo priti do uresničitve nasprotja interesov«.

Krivico bi torej naredil vsem tem, če bi izmed njih zdaj osvetlil tistih pet ali deset, o katerih je že tako vsem vse znano. Kdo ne ve za Gorana Klemenčiča, donedavnega predsednika protikorupcijske komisije, in njegovo ženo Blažo Klemenčič, državno prvakinjo v olimpijskem krosu, ki si je pravkar zrihtala desetdnevne priprave na Kanarskih otokih?

Zato bom drobnogled raje usmeril – nase.

* * *

Kdo sem? Človek, ki za majhen denar piše o vsem mogočem. Poročen sem z državno uslužbenko, poklicno diplomatko, zadnja leta veleposlanico.

Ali torej smem pisati o državah, v katere pridem zgolj po zaslugi svoje soproge?

Trenutno preživljam velik del dni, ki mi še preostajajo, v Bratislavi, kjer je Bernarda veleposlanica Republike Slovenije. V opis mojih dolžnosti spada tudi, da se ji pridružujem na raznih diplomatskih dogodkih, pri čemer pa se od mene izrecno pričakuje, da se je ne bom držal kot klop, ampak naj bi se svobodno »mešal« z drugimi udeleženci/udeleženkami in jo s svojim nevsiljivim, vendar elegantnim nastopom ter petjem domoljubnih pesmi samostojno podpiral pri predstavljanju Matere Domovine.

Enajstega decembra 2013 sva bila povabljena na sprejem pri papeškem nunciju, blagem možičku otroško čiste duše, kakor so nakazovale praznične lučke, razporejene v angele in zajčke na privozu. Pogostitev je bila mišljena kot dobrodošlica diplomatom/diplomatkam, ki so prišli na svoje »postinge« pred nedavnim.

Običaj je, da se povabljenci, preden se jih pozove v jedilnico, seznanijo med sabo v dnevni sobi – gostitelj je namreč zaposlen z izrekanjem protokolarnih dobrodošlic na vratih – in preživijo uvodne minute v medsebojnem kramljanju.

V tej komponenti družabne diplomacije sem nekoliko hendikepiran, saj trpim za prozopagnozijo, nezmožnostjo ali slabo zmožnostjo pomnjenja in prepoznave obrazov.

Tokrat se je moja začetna zadrega hvala bogu polegla, ko se mi je lepo vljudno predstavil japonski ambasador Akio Egava, mož z razoranim, pa vendar šegavim obrazom bistroumnega zenovskega samuraja, kakršnega ne bi mogel pozabiti za nič na svetu.

»Oh,« sem rekel, »nikar se ne predstavljajte. Bila sva že predstavljena, se spominjate? Jaz sem mož slovenske ambasadorke…«

Priklonil se je z rokami navzkriž prek prsi in rekel: »Oprostite, ponižno prosim, moji pozabljivosti…«

»Oh, nič hudega, nič hudega,« sem ga prijazno potrepljal po roki. »Lahko bi se zgodilo tudi meni… «

Kazalo je, da sem uvodno kramljarijo nekako le zvozil. Razen morda, ko sem omenil, da Nemci delajo krivico Grkom s tem, da jim očitajo lenobo, češ, Grki bi prav rade volje prišli delat v Nemčijo, a so jih v letih grške blaginje prehiteli s svojim prihodom tja Turki, s katerimi se pa iz zgodovinskih razlogov nočejo družiti. Šele ko sem povedal do konca, sem se zavedel, da je mož s prešernovsko pričesko, ki stoji dva koraka proč, grški ambasador, ne pa, kot sem mislil, nuncijev šef strežbe.

Na srečo so nas hip zatem napotili v jedilnico in posedli smo, kakor so nam narekovale sedežne kartice. Naključje je hotelo, da so naju z japonskim ambasadorjem posedli vis-a-vis na konec mize. Medtem ko smo jedli predjed, sem se skušal spomniti, kdaj sva si bila predstavljena. Nazadnje sem se domislil: nisva bila predstavljena, samo od daleč sem ga nekoč videl, kje že? … Aha!

Rekel sem mu čez mizo: »Moram se vam opravičiti. V resnici sem si vas samo zapomnil s koncerta Fudžiko Hemming pred tremi tedni. Imeniten ambasadorski nagovor.«

»Khm, rad vam verjamem na besedo, vendar pa sem prišel sem pred tednom dni. Na koncertu ste videli prejšnjega ambasadorja.«

Na, lepa reč!

Po navadi se, če se izkaže, da me je spomin pustil na cedilu, skličem na mikrokap. A ta izgovor je pripraven, kadar človek pozabi, kar bi si moral zapomniti. Jaz pa sem si tu zapomnil nekaj, česar si ne bi bil smel, ker se ni nikoli zgodilo.

Prekrižal sem dlani na prsih, s priklonom izmomljal opravičilo in se brž poglobil v glavno jed, vendar mi vrag še ni dal miru, in ko so krožnik odnesli, sem stopil okrog mize in moža s tišjim glasom vprašal, ali sta si z bivšim ambasadorjem vsaj podobna.

Kopal je po spominu, videlo se je, da bi mi rad ustregel: »N-ne bi rekel, za dve glavi višji je od mene...«

»No,« se še nisem dal, »videl sem ga stati na podiju, sam sem sedel v parterju, precej niže, morda je to oteževalo mojo presojo. Kaj pa obraz?«

Zamislil se je. »Kolikor je že podoben Japonec Japoncu...«

Moral sem se zakrohotati. »Vidite, zato pa jaz nosim plešo in očala in kozjo bradico, da me orientalci laže prepoznate.«

Nato se je svojemu vzhodnjaškemu miru navzlic nasmehnil.

Pozneje sem vendarle nekoliko popravil umetniški vtis. Ko se je izkazalo, da je prej služboval v Zambiji, je soproga danskega veleposlanika zaskrbljeno vprašala, ali ga v Bratislavi zelo zebe in kako bo sprejel sneg.

Rekel je, da niti ne, saj da ga je vajen.

»A, torej ste s Hokaida?« sem navrgel vmes.

Obraz mu je zažarel: »Oho, vi poznate Hokaido?«

Očitno je na temelju prejšnjega pogovora ocenil, da sem ignorant.

»Ne bom rekel, da ga poznam,« sem skromno rekel, »ampak toliko pa že vem, da se Japonska razpenja od severnega Hokaida, kjer rado pošteno sneži…, pa tja do južnomorske Okinave…«

»Aha, tudi za Okinavo veste!« se ni nehal čuditi.

Peščeno Ivo Džimo sem na srečo zamolčal.

Kot nalašč sva bila naslednji dan z Bernardo – seveda sva vabilo prejela že pred nuncijevo večerjo – povabljena na proslavo osemdesetega rojstnega dne japonskega cesarja Akihita. Naredila se je precejšnja vrsta, ki se je premikala po polžje. Ko sem končno stopil predenj in mu rekel: »Have we met?« sem po iskrici v njegovih očeh sprevidel, da se mi je posrečilo okrepiti prijateljske vezi med deželama, dobri vtis o Sloveniji pa se je še podkrepil, ko sem mu poklonil zbirko zgodb Rjunosukeja Akutagave, ki sem jih pred leti prevedel iz angleščine. »Vem, da je darilo nesmiselno, saj ne znate slovensko, a navsezadnje pove stisk roke več kot tisoč strani rokopisa,« sem rekel, medtem ko sva se rokovala.

* * *

Anekdoto objavljam kljub sumu navzkrižja interesov, in sicer zato, ker je moja finančna korist od nje neznatna v primerjavi s škodo, ki jo dela v javnosti mojemu moralnemu ugledu. In ugledu moje žene, ki je kompromitiran, ker se je poročila z mano, čeprav se je pravzaprav morala, saj ji drugo ni preostalo, kajti, kot me opozarja moj urednik, »vsaka 'tvoja žena' je po definiciji poročena s tabo«.

Ugled Republike Slovenije na srečo ni trpel, saj sem se šolal še v času SFRJ.

Kaj torej storiti, da se v prihodnje take zlorabe ne bi ponavljale? (Moj predlog, naj odstopi kot ambasadorka in se posveti gospodinjstvu, je žena namreč zavrnila, češ da tako in tako že opravlja oboje.)

Morda ni rešitve za naju, a kot kaže, se obeta sistemska rešitev za mlajše rodove. Iz letopisa statističnih podatkov RS razbiram, da sta v zadnjih letih kar dve tretjini vseh diplom podeljeni mladim Slovenkam!

In mlade Slovenke so godne za možitev!

Kar pomeni, da se bo vsaka druga, če se bodo hotele vse poročiti, nujno morala poročiti navzdol, kajti po novem na dve diplomirani ženski pride le en diplomiran moški!

Prikrajšanke bi se resda lahko poročile navzgor, vendar samo s tujci, kot počnejo na primer Moldavijke in Ukrajinke. Od tam bi lahko pošiljale v domovino denar in s tem podprle javni interes. Ampak mislim, da Slovenkam takšno služenje javnemu interesu ne bi dišalo.

Moja žena sicer pravi, da se stanje ne bo spremenilo, dokler bodo ljudje tako vzgojeni, da si bodo brez slabe vesti prisvajali, kar jim sicer ne gre.

»Ali pa, če se Jahve končno odloči, da začne malo strele lučat.«

A na vreme se ne gre zanesti. Malo sem torej še razmišljal in prišel do sklepa, da bi še najbolj zaleglo, če bi si novodobni starši upali svojemu otročku v obdobju njegovega primarnega egoizma, ko si mirne duše prilašča tuje, noče pa drugemu dati svojega, vdeti rahlo merico sramu.

Taistega sramu, ki zdajle obliva mene ob misli, da bom prejel za tole pametovanje o Krnekiju – honorar.

Torej se mu plemenito odpovedujem.

Plediram pa pri uredniku, naj da enakovreden znesek nakazati moji ženi, ki je ne pozna in ni v spregi z njo, tako da si bo lahko v javnem interesu kupila nove diplomatske čeveljce.