Soba za sestanke na sedežu Holdinga slovenske elektrarne (HSE) je bila nabito polna. Sporočilo na dveh listih papirja, ki smo ga novinarji prejeli v roke, je bilo dovolj jasno: »Nadzorni svet in novo vodstvo HSE se pri projektu šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) srečujeta s številnimi nepravilnostmi pri pripravi in vodenju te investicije.« Med njimi so našteli pomanjkljive podatke o premogu in podpis škodljive pogodbe z Alstomom. Nadzorniki so dali vodstvu HSE dva meseca časa za revizijo in nove pogovore s francosko korporacijo.

Bil je prvi dan decembra 2010. Le nekaj dni prej so nadzorniki TEŠ zamenjali direktorja TEŠ Uroša Rotnika. Uradna vrednost projekta TEŠ 6 je znašala 1,2 milijarde evrov. HSE in TEŠ sta do takrat na račun Alstoma nakazala »le« 137 milijonov evrov. Predsednik nadzornega sveta Jadranko Medak je zato naglas razmišljal o začasni zaustavitvi projekta. Razlog: morebitne nadaljnje podražitve TEŠ 6 bi za dlje časa blokirale druge energetske projekte v državi. Zdelo se je, da si bo država pri projektu TEŠ 6 končno nalila čistega vina in odločila, ali in pod kakšnimi pogoji ga bo podprla s poroštvi. A to se ni nikoli zgodilo. Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) je januarja 2011 razrešila Medaka. Sporočilo je bilo jasno: projekt se mora nadaljevati.

Zgodovina se ponavlja

Zgodovina se rada ponavlja kot farsa, še posebej v Sloveniji. Natanko tri leta po Medakovi odstavitvi bodo tako poslanci državnega zbora na današnji izredni seji razpravljali o istih stvareh, na katere je tedanji prvi nadzornik HSE javno opozarjal že decembra 2010. Danes, ko je Alstom na račun 1,45 milijarde evrov vrednega projekta prejel že dobro milijardo evrov, bodo govorili o »obvladovanju investicije v TEŠ 6, ki resno ogroža razvoj energetike in javne finance«.

Sejo so zahtevali v SDS Janeza Janše. Njegova prva vlada je projekt leta 2006 uvrstila med pomembne projekte domače energetike. Njen minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je leta 2008 Rotniku prepustil odločitev o podpisu pogodbe, ki gre močno na roke Alstomu. Parafiral jo je tedanji generalni direktor HSE Jože Zagožen, član SDS, v nadzornem svetu TEŠ je sedel še en član te stranke Franc Sever. V času Janševe vlade je državni zbor izglasoval zakon o 440 milijonih evrov poroštev za TEŠ 6. Vodenje HSE je leta 2012 prevzel član SDS Blaž Košorok, ki je kmalu zatem vajeti TEŠ prepustil Petru Dermolu, članu SD, največje podpornice projekta. TEŠ 6 je tudi sicer zgodba neformalne koalicije teh dveh strank, ki pri vseh drugih vprašanjih težko najdeta skupni ideološki in interesni jezik.

Projekt vselej prehiteval odločitve

Iskanje odgovornih za to, da se je projekt TEŠ 6 iz nesojenega ponosa domače energetike spremenil v potencialno »mater vseh afer«, ki je po odkritju spornih svetovalnih pogodb na sedežu švicarskega Alstoma in s preiskavo Evropskega urada za boj proti prevaram (OLAF) že pred leti presegla državne meje, ni lahka naloga.

Vsaj na ravni domače politike je namreč močno podobna razpletu Umora na Orient ekspresu, kriminalnega romana Agathe Christie, v katerem se izkaže, da so za umor enega od potnikov krivi vsi njegovi sopotniki v vagonu. Prvi predlog zakona o poroštvu, ki so ga septembra 2011 spisali kar v HSE, vložil pa ga je aktualni velenjski župan Bojan Kontič, je podpisalo 30 poslancev SD, SDS, LDS, DeSUS in SLS. Leto dni pozneje so za enak zakon glasovali tudi poslanci DL in PS, ki je nato po lanskem prevzemu vlade vroč krompir neuspešno skušala potisniti v roke računskega sodišča. Na prste ene roke lahko naštejemo politike, ki so v vladi javno opozarjali, da je projekt »tempirana bomba« za energetiko. V Zares sta bila to nekdanja ministra Darja Radić in Gregor Golobič. Če odštejemo Mitjo Gasparija, ki se je v nekaj mesecih vodenja gospodarskega resorja uprl pritisku iz SD, naj še pred padcem vlade Boruta Pahorja prižge zeleno luč državnim poroštvom, in ministre, ki so naknadno »spoznavali«, da je vrag v projektu vzel šalo, je to tudi vse.

Največja težava, povezana s TEŠ 6, je dejstvo, da je projekt vedno prehiteval odločitve. Vse do leta 2009 si je tako priboril že skoraj štiri leta prednosti. V tem času so v TEŠ pripravili idejno zasnovo, investicijske načrte in dokumentacijo, izpeljali razpis, katerega vrednost je znašala desetino današnjih proračunskih prihodkov, podpisali pogodbo in vplačali 25 milijonov rezervacije. Državna politika vsaj javno s projektom dolgo časa ni želela imeti ničesar, pozneje pa se je v večji meri le trudila ustvarjati vtis, da ga želi sanirati.

Gremo po vrsti. Med letoma 2005 in 2010 so bile državne energetske službe v pristojnosti ministrstva za gospodarstvo. Do leta 2008 ga je vodil Andrej Vizjak. Čeprav je bil ta tudi prvi nadzornik HSE, ga je zaradi lokalnih vzgibov precej bolj zanimalo nastajanje drugega, posavskega energetskega stebra okoli krške nuklearke. Tudi v sam razpis se – kako nenavadno netipično za ministra takratne Janševe vlade – vsaj javno ni vpletal, čeprav je bil pozneje do projekta precej kritičen.

Vloga Mateja Lahovnika in »njegovega« nadzornega sveta

Vizjaka je na položaju nasledil Velenjčan Matej Lahovnik, ki ima pomembne zasluge za to, da je projekt zaživel v praksi. Če je Lahovnik veljal za ministra, ki ima mnenje o vsem in vsakomur, je bil pri TEŠ 6 do konca mandata v letu 2010 tudi pri izjavah močno zadržan. Pri odgovarjanju na vprašanja o posredništvu Petra Kotarja, nerazčiščevanju sumov in jalovi protikorupcijski klavzuli v pogodbi z Alstomom se je domala vedno skliceval na trditve nadzornega sveta HSE, ki ga je nekaj mesecev pred tem izbral sam. Tega je vodil Franc Žerdin, nekdanji direktor Premogovnika Velenje, sicer velik nasprotnik Ivana Atelška, neuradne sive eminence tako imenovanega šaleškega lobija in nekdanjega prvega nadzornika TEŠ. Prav v času Lahovnika je HSE, ki ga je od jeseni 2009 vodil Borut Meh, začel nakazovati plačila Alstomu, s čimer je pogodba o dobavi opreme za TEŠ 6 dobila polno veljavo. Lahovnik, ki sicer osebno ni bil nikoli pretirano naklonjen Rotniku, ima veliko zaslug tudi za blokado dela strateškega sveta predsednika vlade Boruta Pahorja za energetiko, ki je ob začetku mandata njegove vlade skušal problematizirati projekt. Spomniti velja še na en podatek. Ko se je Borut Meh jeseni 2010 pod ultimatom Radićeve vendarle odločil zamenjati Rotnika, so slednjemu stopili v bran nadzorniki HSE, ki jih je izbral še Lahovnik, in razrešili – Meha.

Botri močnejši od nasprotnikov

Projekta TEŠ 6 tako v resnici po prvih plačilih nikoli ni bilo mogoče za nekaj mesecev ustaviti in prevetriti. Njegovi botri in podporniki so bili namreč vedno krepko številnejši od skeptikov in nasprotnikov, prav tako pa so imeli v rokah vzvode vpliva. Ko je »postlahovnikovemu« Zares uspelo za nekaj mesecev prevzeti energetiko, je Pahorjeva vlada upravljanje državnih naložb, torej tudi HSE, preselila na AUKN. Ta je bila pri TEŠ 6 na liniji s trdim jedrom SD in ministrom za finance Francem Križaničem, pred leti tudi nadzornikom HSE in svetovalcem TEŠ pri projektu. Ko je Zares poleti 2011 odšel iz vlade, je SD imenovanje Tomaža Orešiča iz LDS za ministra za gospodarstvo pogojevala z njegovo vnaprejšnjo javno podporo projektu. Tudi poznejši poskusi druge Janševe vlade, da bi njegovo ceno ob odobritvi poroštva omejila s posebno pogodbo s TEŠ, so izpadli brezzobo in smešno. V Šoštanju so pogodbo samo v nekaj mesecih dvakrat prekršili: pri ceni investicije in premoga. Kot edino sankcijo za kršitev je pogodba, podpisana novembra 2012, predvidela zamenjavo direktorja TEŠ, pri čemer je Simon Tot pod pritiskom nadzornikov iz Rotnikovega kroga, ki ga je v TEŠ ponovno »rehabilitiral« Blaž Košorok, odstopil že januarja 2013.

Ves čas je bila težava tudi, da so v HSE po tem, ko je na položaj generalnega direktorja konec leta 2010 prišel Matjaž Janežič (Meh pa je ostal njegov ključni svetovalec), igrali nekakšno dvojno igro. Na eni strani so naročali študije, ki so odpirale nove sume o TEŠ 6 in odkrivali luknje v projektu. Med njimi je recimo klavzula, ki je vsa tveganja pri rasti cen materialov prenašala na TEŠ. Ta je elektrarno stala dodatnih sto milijonov evrov. Toda na drugi strani so v Francijo kljub temu nakazovali večstomilijonske zneske. Z njimi so v HSE utišali vsak pomislek o smiselnosti nadaljevanja projekta, saj da je bilo zanj plačano že preveč denarja. S tem so zapirali manevrski prostor tako sami sebi kot politiki, ki je lahko izbirala le še med slabimi možnostmi.

Zgodba o TEŠ 6 je tako razkrila vso absurdnost političnega odločanja v Sloveniji. Po avtocestnem programu, razpisih v zdravstvu in zadnji prodaji Mercatorja nas je še enkrat več naučila, da se politika na posameznih področjih v resnici ustvarja od spodaj navzgor – v močvirju nepreglednih interesov. Ko bodo poslanci danes zaključili razpravo o posledicah projekta, ki je bil zasnovan pred osmimi leti, danes pa je že skoraj zgrajen, bo karavana šla dalje. Z novo vožnjo slovenskega Orient ekspresa.