Ni povsem jasno, kdo, kdaj in kje se je spomnil (po nepotrjenih informacijah sta to bila dva upokojenca med krmljenjem golobov na Kalemegdanu v času pravoslavnega božiča), da bi bila pravšnja nagrada za transformacijo države iz balkanskega Belcebuba v golobčka miru Nobelova nagrada za mir. Toda dejstvo je, da je prav ta zamisel povsem obsedla civilnodružbeno in uradnopolitično javnost Srbije. Bolj kot izpad Đokovića na avstralskem teniškem mastersu v četrtfinalu, intelektualce v Klubu književnikov z Dobrico Ćosićem na čelu, Rome pod savskim mostom ter stoječe v vrsti pred zavodom za zaposlovanje muči vprašanje, kdo si med Srbi zasluži to težko zasluženo prestižno nagrado, ki bi odpravila urok, da Srbija dobljeno v vojni izgubi v miru. Čas je, da iz porazov tudi nekaj profitira.

A kaj, ko se je ponovno, kot tolikokrat stoletja nazaj, med ljudi in politike spet vrinil črv dvoma in razlik, ki usodno nažira in deli nacijo. Besna razprava se je vnela, ali naj v Stockholm potuje premier Ivica Dačić skupaj s kosovskim premierjem Thacijem, ker sta našla rešitev za Kosovo, ali pa naj bo to srbski predsednik Tomislav Nikolić, ki se je težkega četniškega srca odločil za proevropsko opcijo, ne pa za tankovsko gaženje Kosova. Najprej sta se spričkala Dačić in Nikolić. Slednji je odločno izjavil, da Dačića, ki je s Thacijem dosegel za Srbijo beden sporazum, že ne bo podprl za dobitnika Nobelove nagrade, Dačić pa je dejal, da bi iskreno podprl Nikolića, ker je vse, kar je podpisal s Thacijem, počel pod njegovo taktirko. Dobro, ta dva sta velika fanta, se bosta že zmenila, toda ljudstvo je zmedeno in razklano. Koga podpreti, kdo je bolj zaslužen? Narod, žal, dobre stvari, ki naj bi odločale, komu dati svoje simpatije, rad pozabi. Zato je spodaj zbranih nekaj dejstev, ki pričajo o veličini obeh potencialnih kandidatov za Nobelovo nagrado za mir. Da se bodo Srbi ob kavici in štamperlu mekane rakije lažje odločili.

Najprej Dačić, ki je bil do konca Miloševićev zvesti oproda. Leta 2000 je filozofsko modro izjavil: »Če bi ne bilo Miloševićeve vizionarske politike, je vprašanje, kje bi bila Srbija danes.« Ko so Slobodana odpeljali v Haag, je z očmi polnimi solz dejal: »Slobodan je odšel, nas pa je pustil naj tavamo kot gosi v megli.« Kot predsedniški kandidat v devetdesetih: »Jaz sem rojen na Kosovu in vem, kje sta Peć in Priština, zato vem, kje bo večno stala srbska meja. Na meji z Albanijo!« Najbolj pa se je Srbom prikupil s tem, da je bil do 5. oktobra 2000, ko je »abdiciral« Milošević, zagrizeni ateist, od takrat dalje pa se v cerkvi križa z obema rokama. A tudi Nikolićeva kartoteka je impozantna, polna dokazov miroljubnosti in predsedniške modrosti. »Še danes sem četniški vojvoda in na to sem ponosen. Kot četnik in član radikalne stranke sem leta 1991 od tedanje srbske vlade zahteval, naj bombardirajo Dubrovnik. Oni so nam zažgali nekaj vasi, mi smo njim rušili Dubrovnik. Bil sem prostovoljec v srbskih enotah, ki so se na Hrvaškem borile proti ustašem in zagovarjal sem veliko Srbijo z mejo Virovitica–Karlovec–Karlobag. Ni me sram, Hrvati pa naj me sprejmejo takšnega, ali pa ne!« Odločitev za Srbe, očitno, ne bo enostavna, a rešitev je lahko zelo preprosta. Naj kandidirajo kar oba, pa naj si potem Nobelov odbor razbija glavo, kdo je večji demokrat, mirovnik, Evropejec.