Da položaja ne obvladujeta, potihoma priznavata tako oblast kot opozicija, ki sta šele po zdajšnjih nasilnih obračunih našli čas za skupne pogovore. Obe negotovi, ker ne vesta, kaj imata v zaledju sredi svojevrstne nadomestne politične vojne, ki jo preigravata Moskva in Bruselj, pri čemer je očitno, da ima Janukovič bolj konsistentnega zaveznika kot nesojeni vodja opozicije Vitalij Kličko, saj je slednji podprt zgolj moralno, ukrajinski predsednik pa s 15 milijardami dolarjev, ki mu jih je med zadnjim srečanjem zagotovil Vladimir Putin.

Kličko, ki v svoji karieri ni bil boksarska vreča, ampak je delil udarce, deluje kot Gandi, ko ga razgreti protestniki ob napadu na policiste prekrijejo z gasilnim prahom. Njegova opozorila Janukoviču, da ga bo doletela usoda Ceausescuja ali Gadafija, so spomnila bolj na podobne grožnje sirskih upornikov Al Asadu, ki so v dveh letih državljanske vojne v večji meri razklale opozicijo kot sam režim. Tako za Al Asada kot Janukoviča na splošno velja, da sta del problema in ne rešitve, težava pa je seveda v tem, da rešitve nihče nima pri roki,

Za Evropsko unijo je znano, da je talka nadomestnih vojn, ki jih ZDA vodijo na Bližnjem vzhodu, pod Hindukušem in tudi v Afriki, vazalno vlogo pa še vedno sprejema na lastnem dvorišču. Konflikt z Rusijo bi moral biti zgodovinsko preživet, mnogo več razlogov je za komplementarnost kot za tekmovalnost in prav slednja je vzrok, da se sredi zime v Ukrajini nasprotja bližajo vrelišču, sneg pa barva rdeče. Razklanost ima dolge korenine znotraj te nekdanje sovjetske republike in zibelke ruske države, a sedanje razprtije niso brez botrov, med katerimi se po nemarnem izpostavlja zgolj Moskva.

Janukovičeva vladavina je povsem legitimno postavljena pod vprašaj tako v Ukrajini kot na tujem, a bi pod enak vprašaj morali postaviti tudi legitimnost upora proti njej. Da je nasilno rušenje legalno izvoljene oblasti legitimno, so nas nazadnje znova prepričali v Egiptu, ko je vojska odstranila izvoljenega predsednika, že prej pa v mnogih podobnih primerih, morda najbolj transparentno v Čilu. Ni hudič, da ne bi pod to streho pospravili tudi Janukoviča, če vrag ne vzame šale in dobimo sredi Evrope (ta menda še sega do Urala) domače Sirije, a vprašanje je, ali imajo apologeti tovrstne legitimnosti prav.

Treba se bo torej opredeliti. Predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso, ki bi se z Janukovičem po posrednikih (Štefan Füle, Catherine Ashton) pogovarjal o »možnih posledicah« za odnose med Kijevom in EU, je med vrsticami grozil s sankcijami. Nemška kanclerka Merklova ga je tako tudi razumela, ko je dejala, da sankcij nima na dnevnem redu. Obsodila je sicer protestniško nasilje in protiprotestniško zakonodajo, vsakdo, ki je poskušal po tako imenovani demokratični Evropi postavljati barikade in zavetišča na glavnih trgih, pa ve, da je to že davno protizakonito.

Na katero stran stopiti? Na tisto, ki bo opravila z manipulacijami, ki vodijo v prelivanje krvi in izredna stanja ter ga na koncu celo opravičujejo. Za Ukrajince to pomeni, naj ne nasedajo praznim obljubam Bruslja in korenčkom iz Moskve in naj lastne države ne spremenijo v žeton za igrice drugih. A to iz naših logov zveni še bolj plehko kot zmedena sporočila iz Unije, ki ne ve, ali Ukrajino osvaja ali osvobaja, zagotovo pa je ne demokratizira.