Prav nikoli pa se Mare ne pritožuje nad usodo; svojo slepoto jemlje kot naravno danost. Od ljudi ne zahteva ničesar – razen spoštovanja. Eni od sosed, najbližji v zimskih mesecih, je pred leti gladko prepovedala obiske, za vse večne čase. Ker se ji je z nečim zamerila. Ko sem jo vsa osupla vprašala, kdo ji bo vendar pomagal pozimi, je začudeno umolknila. Potem je preprosto rekla: Ej, Rano, človek se ne sme pustiti žaliti, za nobeno ceno.

Mare G. ima prav: za nobeno ceno. Ker dostojanstvo ni naprodaj. Zakaj si torej mi, ki imamo toliko več kot Mare, kot skupnost nenehno dovoljujemo, da ob paternalistični ignoranci »pomembnežev« umolknemo, otrpnemo in preračunavamo, do kod je varno povzdigniti glas? Namesto da bi jasno prepoznali nesramnost, pa čeprav je izrečena z visokega mesta, z mlačnim odzivanjem načenjamo svoje samospoštovanje in na dolgi rok substanco (samostojnega) obstoja. Kdo nas bo branil, če se ne bomo sami. Natančno takšni – mlačni – so bili politični in medijski odzivi na zadnje odmevno nastopaštvo ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija. Zunanje ministrstvo ga je sicer poklicalo na »pogovor«, kar je zelo mila oblika diplomatskega protesta, kakšne tehtne zavrnitve svojega eklatantnega vmešavanja v notranje zadeve Slovenije pa s kakšnega visokega mesta ni bil deležen. Kaj šele, da bi ga v skladu z dunajsko konvencijo razglasili za »persona non grata«. Ah, saj poznamo g. Mussomelija, je bilo slišati po diplomatskih kuloarjih, pač ni hudo uglajen. Kar naj bi pomenilo, da se z njim ni vredno javno ubadati.

Toda ameriški veleposlanik ni zasebnik, ki lahko po mili volji v javnosti razgrinja svoje politične pogruntavščine, na polresnicah utemeljene ocene o primernosti slovenskih kandidatov za pomembne funkcije in čudaške predstave o slovenski osamosvojitvi. Tako kot vsi veleposlaniki je predstavnik svoje države, govori v njenem imenu in s tem neposredno vpliva na odnose med državama. Mussomeli jih je s svojimi govorancami definitivno poslabšal – v določenih slojih je gnev in predsodke do Amerike še okrepil.

Mussomeliju je sicer mogoče priznati, da je pogosto spregovoril o resničnih problemih Slovencev, na primer o nepreseženih nasprotjih, ki izvirajo iz polpretekle zgodovine, ter marsikaj pravilno opazil, na primer to, da Borut Pahor »ni najbolj pameten ali najbolj izobražen politik, ima pa dober občutek za ljudi«. A pri tem se ni znal ustaviti na tanki meji, ki loči svobodo govora od vmešavanja v notranje zadeve. S tem, kar je povedal o Danilu Türku kot kandidatu za generalnega sekretarja OZN, jo je definitivno prestopil. Ni se namreč le opredelil do kandidature, to je storil tako, da je svoje ocene oprl na polresnična dejstva, kar je tudi v diplomaciji hud greh.

Mussomeli je, kot je znano, dejal, da bi lahko naštel šest stvari, s katerimi naj bi Türk prispeval k razklanosti slovenske družbe. V zvezi s tem je omenjal (domnevno) Türkovo izjavo, da so množična grobišča drugorazredna tema, da je imenoval državnega tožilca, ki je preganjal duhovnike, in kritiziral papeškega nuncija, ko naj bi ta to omenil. Prav nič od naštetega ne ustreza resnici. Türk ni nikoli izjavil, da so množična grobišča drugorazredna tema, pa naj to desnica tisočkrat ponovi. Novinarjem, ki so želeli njegovo stališče o Hudi Jami, je 8. marca 2009 v Trbovljah povedal, da je tja prišel zaradi pravic žensk, da je to prvorazredna tema in da bo o pobojih govoril drugič. Novinarji so vztrajali pri vprašanju, Türk pa pri svoji odločitvi, da o pobojih tisti dan ne bo govoril. Pri tem je nepremišljeno bleknil: »Danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.« A na vprašanje novinarja, ali so poboji torej drugorazredna tema, je jasno odgovoril: »Politične manipulacije okrog tega so.« Türk je bil torej izrazito nesubtilen, že samo izogibanje odgovoru bi lahko bil povod za upravičeno kritiko ali celo obsodbo. Nikakor pa za sklep, da so za Türka množična grobišča drugorazredna tema. Če se je ameriški veleposlanik že vtaknil v to občutljivo temo, bi moral obenem povedati, da je Türk povojne poboje večkrat izrecno obsodil, med drugim v izjavi 9. marca 2009, v kateri se je zavzel tudi za temeljito preiskavo in kaznovanje storilcev.

Še huje je zapoved korektnega predstavljanja dejstev Mussomeli kršil z omenjanjem Türkove kritike nuncija. Türk je nuncija res javno kritiziral, a je imel za to dobre razloge, ki jih Mussomeli kajpak ne omenja. Msgr. Castello je namreč na dan volilnega molka (pred evropskimi volitvami junija 2009) v svoji pridigi na tako imenovani spravni slovesnosti v Rogu govoril tudi o pobojih, pri tem je med drugim poudaril, da »so se zgodili v imenu neke ideologije« in »da so zmagovalci svoje zločinsko početje poskušali prikriti in zanikati«, mimogrede pa je še omenil, da so v Hudi Jami našli tudi otroška okostja (kar na srečo ne drži). Za Türka je bila to kaplja čez rob. Nunciju je očital vmešavanje in zgodovinsko pristranost, kajti nuncij je »povedal pomembno resnico, a ne vse resnice«. Kasneje je v pismu nadškofu Uranu (in posredno nunciju) očitke obširno pojasnil. »Javno poseganje tujega diplomata v zadeve, ki so predmet preiskave organov suverene države, je poseganje v notranje pristojnosti suverene države,« je zapisal, izključno poudarjanje ideološke razsežnosti pobojev v Sloveniji ob odsotnosti omembe II. svetovne vojne pa v »bistvu spreminja njihovo naravo«. Ne le da je imel Türk prav, imel je tudi toliko državniške pokončnosti, da je suverenost Slovenije javno branil. Tako kot jo je tudi po volitvah 2011, ko je opozoril, da je sestavljanje vlade v pristojnosti slovenske politike. In zdaj naj bi ga zato obsojali? Mu odrekali sposobnosti za vodenje OZN? Molčali ob navrženih polresnicah tujega diplomata? Nasprotno, Josephu Mussomeliju bi bilo treba povedati: Favete linguis! Umolknite, po slovensko. Ker se ne bomo pustili žaliti. Za nobeno ceno.