Zgodba je znana. Vrhovno sodišče je septembra potrdilo odločitev višjega delovnega in socialnega sodišča, da je Pahorjeva vlada leta 2010 s preložitvijo izplačila tretje četrtine odprave plačnih nesorazmerij kršila kolektivno pogodbo za javni sektor in retroaktivno posegla v pridobljene pravice. Vlada premierke Alenke Bratušek se je konec lanskega leta z zakonom zavezala, da bo poplačilo zagotovila v dveh obrokih – prvega do konca februarja letos in drugega do konca januarja 2015, a pozabila, da za to nima denarja. Ker si državni proračun zaradi zavez trojki ne sme privoščiti dodatnega povečanje proračunskega primanjkljaja, je odgovornost za izplačilo, ki znaša skoraj 200 milijonov evrov, prevalila na že tako obubožane javne zavode, ki naj bi denar »napraskali« z dodatnim varčevanjem. Ministrstva naj bi finančno pomagala le v primeru, če javni zavodi denarja nikakor ne bi mogli zagotoviti sami – kakšen je glede tega kriterij, ni sicer jasno nikomur.

V razmerah, ko javnim zavodom grozi propad, posledično pa se zaradi tega slabo piše tudi socialni državi, bi nekdo moral odgovarjati. Prvi »kandidat« je zagotovo minister Gregor Virant, ki je zaradi ozkih strankarskih interesov (plačna reforma je bila sklenjena tik pred volitvami) izpogajal finančno nevzdržno reformo. Pri tem je preslišal opozorila, da se izvedbe poplačil ne da stlačiti v pičli dve leti, poleg tega pa je dopustil, da se je reforma močno podražila.

Virant glede tega ni edini krivec. Začetek reforme in zaustavitev rasti plač v javnem sektorju leta 2002 je v dogovoru s sindikati dosegla že Drnovškova vlada, ki je s tem državi omogočila prehod v evro. Plače so ostale praktično zamrznjene do leta 2007 tudi zato, ker se je naslednja vlada Toneta Ropa s sindikati dogovorila, da bodo na ta račun zbrane prihranke porabili za odpravo plačnih nesorazmerij do leta 2009. Žal je zaradi napačnih izračunov in povečanja števila javnih uslužbencev teh prihrankov zmanjkalo že po odpravi druge četrtine poplačila v letu 2009.

Naslednja odgovorna je Virantova naslednica v Pahorjevi vladi Irma Pavlinič Krebs. Čeprav bi morali javni uslužbenci v skladu z leta 2008 sklenjeno kolektivno pogodbo prejeti izplačilo tretje četrtine oktobra 2010, je z aneksom h kolektivni pogodbi, ki ga ni podprla večina sindikatov, poplačilo prestavila na leti, ko bi gospodarska rast presegla 2,5 odstotka BDP. Pravni strokovnjaki so že tedaj opozarjali, da je retroaktiven poseg protizakonit in da bo država v primeru neizplačila morala poplačati razliko skupaj z obrestmi, vendar pa je vlada trdoglavo vztrajala naprej. Prav tako trdoglavo je lani rinil Virant, ki ni upošteval marčevske sodbe višjega delovnega in socialnega sodišča, temveč je zahteval revizijo vrhovnega sodišča, s tem pa nakopal še dodatne stroške za obresti, ki sicer skupno znašajo več kot 20 milijonov evrov.

Koliko masla na glavi imajo zaradi zavoženega projekta sindikati, je stvar okusa. Pri tem pa je treba opozoriti, da je v pogajanjih leta 2010 preložitev izplačil zadnjih dveh četrtin na obdobje po 2,5-odstotni gospodarski rasti del sindikatov pod Štrukljevim vodstvom podprl in da so si nekateri, zlasti manjši sindikati z vztrajanjem pri poplačilu predvsem želeli nabirati točke med vse bolj usihajočim članstvom.

Če so bili javni uslužbenci z Janševim Zujfom za to (krivično ali ne) že kaznovani, pa je težko verjeti, da bo za svojo nesposobnost odgovarjal tudi kdo iz zadnjih vlad.