Ker se je dosedanji umetniški vodji Slovenskega stalnega gledališča Trst (SSG) Diani Koloini mandat iztekel konec starega leta, je upravni svet SSG, ki mu predseduje dr. Maja Lapornik, oktobra lani objavil razpis za mesto umetniškega vodje, na katerega se je prijavilo pet kandidatov. Čeprav so bili s prijavljenimi v novembru že opravljeni razgovori, do izbire novega vodje še ni prišlo, kar pomeni, da je teater že slab mesec brez umetniškega vodenja – s tem pa praktično tudi brez slehernega vodstva, saj SSG že nekaj let, vse od zadnje spremembe statuta, nima niti ravnatelja; administrativne zadolžitve je takrat prevzel upravni svet, za morebitne vsebinske dileme pa naj bi bil ustanovljen strokovni svet, a se to vse od začetka leta 2011 ni zgodilo.
Odločitev prepustili naslednikom
Dr. Maja Lapornik zaradi časovne stiske, kot nam je pojasnila, ni podala izjav v zvezi s trenutnim stanjem v gledališču, so pa iz upravnega sveta včeraj sporočili, da je SSG Trst trenutno še brez umetniškega vodje zato, ker bo tega izbral novi upravni svet, ki bo predvidoma izvoljen v ponedeljek; trenutnemu se namreč mandat izteče v začetku februarja. »Ob koncu novembra je ena izmed članic skupščine SSG, ki imenuje člane upravnega sveta, javno pozvala upravni svet SSG, da naj imenovanje novega umetniškega koordinatorja prepusti naslednjemu odboru, če se njegov mandat izteče februarja 2014. To stališče, predvsem pa potrebo po nujni posodobitvi in spremembi statuta SSG, je osvojila večina članov skupščine,« je zapisano v uradnem pojasnilu sveta.
SSG Trst je zdaj sicer prvič povsem brez umetniške koordinacije, a je ta teren polje številnih polemik že zadnjih nekaj let, predvsem zaradi dejstva, da upravni svet umetniške vodje menjuje v neobičajno kratkih časovnih intervalih. Junija 2009 je Marka Sosiča na tej poziciji nasledil Primož Bebler, ki mu aprila 2011 niso podaljšali mandata – kljub temu da so se mu zahvalili, ker je znal tudi v času najhujše krize SSG Trst ohraniti visoko umetniško raven in sporočilnost gledališča. Umetniško vodenje je nekaj mesecev kasneje prevzela trojica Boris Kobal, Sergej Verč in Jaša Jamnik, vendar ponovno za kratko časovno obdobje, saj je bila julija 2012 na razpisu že izbrana Diana Koloini, ki delovnih obveznosti ni mogla prevzeti takoj, zaradi česar jo je do začetka oktobra nadomeščal Danijel Malalan. Koloinijeva poudarja, da v enem letu seveda ni mogoče izpeljati nobenih lastnih programskih smernic, čemur prikimavajo tudi preostali sogovorniki.
Marko Sosič denimo meni, da so kriteriji, po katerih upravni svet menjuje umetniške vodje, najbrž znani samo predsednici sveta in nekaterim njegovim članom ter takšno delovanje označuje kot povsem neodgovorno, saj »teater potrebuje neko kontinuiteto in gotovost v vodenju, da se lahko naprej normalno razvija«. Boris Kobal pa predvideva, da si v gledališču najbrž sploh ne želijo imeti umetniškega vodenja. »Teater vodi skupina precej vprašljivo sposobnih ljudi, ki umetniškemu vodenju ne daje pomembnosti, ampak se ta teater pač vodi bolj administrativno.«
Nenehno generiranje krize
Diana Koloini se je kljub vsem zapletom prijavila na oktobra objavljeni razpis, saj je želela nadaljevati začeto delo, kajti sezona, ki jo je zasnovala, se je komajda približala polovici. »Na razpis sem se prijavila kot kandidatka z daleč najboljšimi referencami, a mi upravni svet, zlasti pa predsednica dr. Maja Lapornik, ni naklonjen. Že vse od začetka so kritizirali moje ravnanje, kot denimo relativno nedolžno izjavo o 'neodgovorni odločitvi' v zvezi s tik pred zdajci odpovedanim projektom Srce v breznu, menijo pa tudi, da ne poznam dovolj zamejskega prostora oziroma nisem dovolj 'vraščena' vanj. Zlasti ostro so reagirali na moja opozorila o neurejenem delovanju aktualnega upravnega sveta, ki mu očitam netransparentno delo, neustrezno urejanje pogodbenih razmerij z zaposlenimi, pomanjkanje pozornosti za resnične potrebe gledališča, kot je denimo piarovska dejavnost, nesmotrno porabo sredstev ter številne druge nekompetentne, pogosto zasebno obarvane poteze.«
Očitek glede nepremišljene porabe sredstev podkrepi tudi s primerom. Razkrije, da je upravni svet 30 odstotkov sredstev, ki so bila v letnem proračunu namenjena abonmajski kampanji, dodelil festivalu amaterskih gledališč, ki ga je pred leti ustanovila prav Maja Lapornik, kjer pa je bilo pridobivanje abonentov pričakovano neuspešno. Koloinijeva je prepričana, da ravno zaradi tovrstnega ravnanja upravni svet izvaja vsakoletne menjave umetniških vodij in tako sam stalno generira krizo. Tako razen tega, da so ji očitali, da si je dovolila kritizirati njihovo početje, upravni svet ni podal nikakršne ocene njenega umetniškega vodenja.
Kljub vsemu ni pričakovala, da bodo vodilni ravnali tako neodgovorno, da bodo gledališče sredi sezone pustili brez kakršnega koli umetniškega vodje sploh, še posebno ker teater že nekaj let deluje brez ravnatelja. Marko Sosič na tem mestu pristavlja: »Delovati brez umetniškega vodstva pomeni delati brez referenčne strokovne osebe, ki praviloma soustvarja vsako izmed predstav na repertoarju, ki ga je sama oblikovala. Delovati brez umetniškega vodje specifično v SSG Trst pomeni tudi prepustiti popolno odgovornost vsem tistim osebam, od igralcev, organizacije, administracije in tehnike, ki že tako vsak dan garajo za obstoj in umetniško rast tega teatra, kar ni v skladu z nobeno deontologijo dela v gledališču takega ali drugačnega profila. To dolgoročno pelje k popolnemu izničenju smisla, ki naj bi ga imela produkcijska hiša, kakršna je SSG Trst.«
Ogrožena naslednja sezona
Dosedanja umetniška vodja je prepričana, da za zdaj teater navzven še ne kaže krize, ker je program dobro načrtovan in je k njemu pritegnila zanesljive sodelavce. »Žal pa ravno to upravnemu svetu daje možnost, da se neodgovorno poigrava s svojimi odločitvami, ki otežujejo delo znotraj gledališča in resno ogrožajo pripravo naslednje sezone. Kljub večkratnim opozorilom, da je treba resno zastavljen program načrtovati vsaj eno leto vnaprej, bodo novega umetniškega vodjo ponovno postavili v situacijo, da bo projekte in sodelavce prisiljen iskati na vrat na nos,« je prepričana.
Sicer pa je SSG Trst že dolga leta leglo za raznorazne zdrahe. Poznavalka tamkajšnjega gledališča, Bogomila Kravos, je prepričana, da bi boljše ozračje v tem teatru dosegli že s tem, če bi v njegovo delovanje manj vpletali politiko, kajti politično zastopstvo je v upravnem odboru prisotno že od konca šestdesetih let. »Če bi nam uspelo stvari postaviti v prvotne tire, da bi politiki skrbeli samo za reden priliv denarnih sredstev, za kar so bili po zamisli ustanoviteljev stalnih gledališč v Italiji postavljeni v upravne odbore, bi bil verjetno to prvi korak k iskanju trajnega izhoda.« Prepričana pa je tudi, da bi gledališče ponovno moralo vzpostaviti strokovni oziroma umetniški svet.