Pojavnost raka materničnega vratu se je v desetih letih delovanja državnega presejalnega programa Zora zmanjšala za skoraj polovico, saj so leta 2003, ob uvedbi programa, v Sloveniji odkrili 211 novih primerov tega raka, leta 2012 pa 117. To je tudi za evropska merila odličen dosežek, ugotavljajo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, kjer je sedež izvajanja tega programa. Prav tako se manjša umrljivost zaradi tega raka, v zadnjih desetih letih povprečno za okoli dva odstotka na leto. Zaradi raka materničnega vratu na leto umre 40 do 50 žensk.
Program je zastavljen tako, da vsaka ženska, stara med 20 in 64 let, ki v zadnjih treh letih ni opravila ginekološkega pregleda z odvzemom brisa materničnega vratu, iz Centra Zora dobi pisno vabilo na pregled. Ker rak materničnega vratu raste počasi in potrebuje več let, da iz predrakave oblike napreduje v raka, je mogoče z rednimi pregledi žensk na tri do pet let veliko večino nevarnih sprememb materničnega vratu odkriti in zdraviti pravočasno.
Učinkovitost programa pa se pokaže le ob zadostni udeležbi žensk iz ciljne skupine, ki mora biti po priporočilih Sveta Evrope vsaj 70-odstotna v triletnem intervalu. Tako pregledanost v Sloveniji dosegamo. V zadnjih petih letih je bilo pregledanih celo nekaj čez 80 odstotkov vseh žensk, ki jih zajema program, kar Slovenijo glede pregledanosti uvršča v evropski vrh. Največ je pregledanih mladih žensk, najbolj skrb zbujajoča pa je premajhna pregledanost pri starejših ženskah, saj pregledanost v skupini žensk, ki so stare od 50 do 64 let, ne dosega ciljne vrednosti. Pregledanost žensk je tudi slabša v zdravstvenih regijah Murska Sobota, Koper, Maribor in Novo mesto.
Obolevnost bi lahko še znižali
Pozitivni učinki presejalnega programa so se v desetih letih pokazali na dva načina: vse manj je raka na materničnem vratu in vse več je zgodaj odkritih in pravočasno zdravljenih predrakavih sprememb.
Pojavnost raka na materničnem vratu se je po uvedbi programa zmanjšala v vseh starostnih skupinah, najbolj pa pri ženskah med 30. in 49. letom starosti, saj je pregledanost žensk v teh starostnih skupinah dobra. Pri njih odkrijejo veliko hudih predrakavih sprememb CIN 2–3, kar je pričakovan učinek presejalnega programa. Ker so te spremembe pri ženskah pravočasno odkrite in zdravljene, s tem preprečijo razvoj raka 10 do 15 let kasneje.
V zadnjih letih se je pojavnost raka na materničnem vratu ustalila v vseh starostnih skupinah, saj je na leto zbolelo od 130 do 139 žensk, kar pomeni 12,6 do 13,4 primerov raka na 100.000 žensk. To pa ne velja za ženske med 65. in 74. letom, kjer se je obolevnost zaradi premajhne pregledanosti ponovno začela večati.
Dr. Maja Primic Žakelj, vodja službe za epidemiologijo in register raka na Onkološkem inštitutu, kjer izvajajo program Zora, meni, da lahko obolevnost za rakom na materničnem vratu še znižamo: »Še vedno imamo rezerve in bi verjetno lahko dosegli obolevnost 8 do 9 primerov raka na 100.000 žensk.«
Kaj bi za to morali storiti? Problem je večplasten, odgovarja Primic-Žakljeva. »Pomemben je odziv: ženske se po rodni dobi ne odzivajo več. Takrat ko ne potrebujejo več ginekologa za načrtovanje družine, menijo, da jim več ni treba hoditi na preglede. Težava je tudi zdravstveni sistem: presejalni program Zora je bil že od začetka vgrajen v obstoječi sistem. Ženska dobi pošto Zore, naj se čim prej naroči na pregled pri ginekologu, naročijo pa jo z zakasnitvijo. Ovire so tudi v dostopnosti do ginekologa, saj je ginekologov na primarni ravni vse manj.«
Izziv za program Zora tako ostaja, kako vanj privabiti ženske, ki se na vabila ne odzivajo in torej ne hodijo na ginekološke preglede. Premajhno pregledanost žensk med 50. in 64. letom opažajo v programu že od začetka njegovega izvajanja – presejalnih pregledov pri ginekologu se udeležuje le nekaj več kot polovica žensk te starosti. Pri ženskah, ki na preglede ne hodijo, ostanejo spremembe na materničnem vratu neprepoznane in nezdravljene in lahko napredujejo do raka. »Z menopavzo se skrb za reproduktivno zdravje žensk ne konča, saj jih tudi po koncu rodne dobe še vedno ogroža rak materničnega vratu,« opozarja Maja Primic Žakelj.
V zadnjih letih za rakom materničnega vratu tako zbolevajo predvsem ženske, ki se ne udeležujejo redno presejalnih pregledov pri ginekologu. Te ženske praviloma zbolijo za razširjeno ali razsejano obliko raka, pri katerem je možnost učinkovitega zdravljenja manjša. Pri ženskah, ki se redno udeležujejo presejalnih pregledov, praviloma odkrijejo že predrakave spremembe (in jih zdravijo, preden se rak sploh razvije) ali pa odkrijejo raka v začetnem stadiju, ko je z enostavnim operativnim posegom dobro ozdravljiv, ženska pa praviloma ohrani maternico in lahko še vedno zanosi, navajajo pri programu Zora.
Hodijo na preglede, a vseeno zbolijo
Podatki iz Registra Zora sicer kažejo, da je med ženskami, pri katerih odkrijejo raka na materničnem vratu, 30 odstotkov takih, ki na preglede h ginekologu niso hodile, 30 odstotkov takih, ki so na pregled prišle samo enkrat, in kar 40 odstotkov takih, ki so na preglede hodile redno; pri polovici slednjih so raka odkrili v napredovani stopnji. Delež teh žensk med obolelimi se sicer zmanjšuje. Ti podatki so pravzaprav presenetljivi: če se rak na materničnem vratu razvija deset do 15 let, to pomeni, da so bile v tem obdobju ženske pregledane vsaj tri krat, a so, kot kaže, spremembe na materničnem vratu vedno spregledali.
»Presejanje ni stoodstotno: obstajajo napačno pozitivni in napačno negativni izvidi. Zagotovo je med temi ženskami del takih, pri katerih bi spremembe lahko odkrili, pa jih zaradi različnih nesrečnih okoliščin niso. To je povezano s kakovostjo odkrivanja bolezni in na primer ginekologi ne vzamejo brisa iz najbolj tipičnega mesta, citološke analize, s katero ugotovijo, ali so celice materničnega vratu patološko spremenjene ali ne, in od narave bolezni. Iz takih primerov se učimo, saj vsakega preuči posebna skupina citologov, ki preveri, ali je šlo za napake ali ne,« pojasni Maja Primic Žakelj. Pri programu Zora si želijo, da bi z izboljšavami izvajanja programa delež žensk, ki redno hodijo na presejalne preglede in kljub temu zbolijo za rakom na materničnem vratu, padel na 10 do 15 odstotkov.
Bodo ženske same opravljale test HPV?
V svetu teče veliko študij, kako pritegniti ženske, ki se ne odzivajo na presejalni program za odkrivanje predrakavih sprememb in raka na materničnem vratu. Izkušnje v svetu in pri nas kažejo, da je takih žensk 25 do 30 odstotkov. Med obetavnimi pristopi se kaže tako imenovano presejanje neodzivnic s samoodvzemom vaginalnega vzorca za test HPV na domu. »Ideja je, da bi – podobno kot pri presejalnem programu za odkrivanje predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu Svit – ženska dobila na dom pribor za odvzem vzorca HPV,« pojasnjuje Primic-Žakljeva.
Kadar po odvzemu brisa materničnega vratu pri citološki analizi odkrijejo določene spremembe na celicah, ginekolog opravi še tako imenovani triažni test HPV, ki pokaže, ali je ženska okužena z visokorizičnimi genotipi humanega papiloma virusa (HPV). Rak na materničnem vratu se namreč razvije le ob dolgotrajni okužbi z enim od visokorizičnih genotipov HPV. Negativni rezultat triažnega testa HPV tako pomeni, da je tveganje, da se bo iz spremenjenih celic razvil rak materničnega vratu, manjše. Če bi ženske, ki ne hodijo na ginekološke preglede, doma opravile test HPV, bi že ta pokazal, ali so ogrožene za razvoj raka na materničnem vratu ali ne.
Za zdaj v svetu tovrstnega testiranja neodzivnic še ne izvajajo, je povedala Primic-Žakljeva, a v študijah testirajo, kako bi te ženske to sprejele. Tako raziskavo so prijavili pri programu Zora agenciji za raziskovalno dejavnost, ki je projekt finančno podprla. Pričakujejo, da ga bodo začeli izvajati jeseni v celjski in mariborski regiji.
