Res je, da so politiki prizanesli najrevnejšim. A ker je šlo za sprejemanje državnega proračuna, je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, preprosto: če ne bodo varčevali pri revežih, kje bodo? Tako daleč gotovo niso šli, da bi vzeli bogatim – kaj vzeli, da bi jih prikrajšali tudi za kaj malega. Kako so torej rešili ta politično-matematični problem? Tako da so se demokrati strinjali z republikansko zahtevo, da je treba zmanjšati proračunske postavke za nadziranje in reguliranje tistega sektorja, ki se mu reče Wall Street. Tako bodo pridobili oboji. Reveži bodo imeli znamkice za sladkor, moko in olje, finančni špekulanti pa svoje astronomske plače in »nagrade«. Vprašanje, zakaj se o tem niso razgovorili in razpisali mediji, pa ostane. Gre za hudo pomembno odločitev, ki bo imela globalne učinke. Kaj če jo mediji prav zato niso hoteli postaviti v središče pozornosti?

Politiki so se hiteli pohvalit. Če jih že ljudje ne hvalijo, se morajo pač sami. Saj veste, ljudje se pritožujejo, da se politiki ne morejo ničesar dogovoriti, da zadrto vztrajajo vsak pri svojih stališčih in da je zato delo vlade paralizirano. Pa to ni res. »Ta dogovor je ameriškim ljudem pokazal,« se je podvizala dokazovat visoko rangirana članica demokratične stranke, »da znamo sklepati kompromise in vladati.« Kdor vsaj od daleč spremlja ameriško politiko, seveda ve, da nepripravljenosti na sklepanje kompromisov obtožujejo republikance, zlasti močno skrajno desno krilo v stranki. Zakaj se potem demokrati hvalijo s tem kompromisom? Mar ni to neumno? Ne, sploh ne. Zato ni neumno, ker v tej zgodbi nikakor ne gre za »kompromis«. Politiki pogosto ne govorijo neumnosti zato, ker so neumni. To kajpak ne pomeni, da so pametni. So pa, velikokrat, dovolj pretkani, da vedo, da se neumnosti, ki jih govorijo, primejo. Tako nas poneumljajo in vedno znova speljejo na led. In bolj ko nam spodrsava, trdneje sedijo na svojih stolčkih.

Zakaj v danem primeru ne gre za kompromis? Zato ker obe stranki brezkompromisno podpirata »Wall Street«, se pravi špekulantski sektor največjih bank. Za del volilcev demokratične stranke to ni kompromis, marveč izdaja – izdaja zaupanja volilcev, izdaja političnih načel (za tiste, ki jim še uspe verjeti vanje). Zato se je tisti demokratični političarki mudilo govoriti o kompromisu: da bi prehitela tiste, ki bi utegnili spregovoriti o kompromitaciji. Njen »kompromis« naj bi bil verjetno v tem, da so demokrati nekaj iztržili za reveže, dosegli, da so republikanci pristali na to, da bodo najrevnejši še nekaj časa imeli hrano na karte. Ampak ker so demokrati glasovali za svobodo delovanja finančnih špekulantov, bodo reveži še naprej izgubljali. In ne le to, da bodo reveži še naprej izgubljali, tudi vedno več bo revežev. In ker bo revežev vedno več in bodo vedno bolj revni, bo znamkic za hrano vedno manj, dokler na koncu ne bodo ostali samo še »bonusi« za bankirje.

Rešitev, za katero se pravi, da prinese dobiček obema stranema (ali vsem stranem), ki sta (ali so) v položaju, ki kliče po rešitvi, tako imenovana win-win solution, je vsaj toliko kot pogajalska tehnika tudi ideološka predstava. Njena ideološka kariera je tesno povezana z vzponom parlamentarizma, parlamentarne (torej predstavniške, torej tudi strankarske) demokracije. Povezana je tudi z vzponom liberalizma. Liberalni demokrati lahko operirajo s to predstavo, ko hvalijo parlamentarne mehanizme odločanja in ko prisegajo na svobodno tržišče kot temeljno organizacijsko načelo družbe. V enem primeru so ponosni na to, kako je razumna razprava postala pot k iskanju rešitev, ki zadovoljijo vse udeležene, v čemer vidijo alternativo boju na vse ali nič, na življenje in smrt, izključevanju in nasilju in vojni. V drugem primeru verjamejo, da neosebna modrost, ki jo tkejo nešteti posamezniki s svobodno pobudo in transakcijami, pripelje do tega, da imajo korist vsi udeleženi.

Vera v parlamentarizem je bila hudo načeta in za mnoge izgubljena že pred sto leti. Revolucionarni sindikalizem je zavrgel »neživljenjski racionalizem«, ki je gnal parlamentarno razpravo in ni pridelal nič drugega kot provizorično polovičarstvo. Zavračal je procedure, v katerih je videl intelektualistično izogibanje odločitvam, slabitev življenjskih sil in demoralizacijo. Parlamentarna demokracija je bila zgolj »demagoška plutokracija«. Klical je k neposredni akciji, v junaški, odločilni boj, generalni štrajk je bil mobilizacijski mit, ki je kazal pot v novo družbo. Ta naboj, ki ga je imelo zavračanje parlamentarizma in demokracije, je pograbil fašizem in ga preusmeril, bolje: da bi ga preusmeril. V prvi polovici 20. let prejšnjega stoletja so sledili prevodi iz italijanščine v nemščino. Mitska energija zmagovitega razrednega boja je bila zajeta v nacijo in rasno opredeljeno ljudstvo. Liberalizem so v tem kontekstu zavrgli, s prezirom, kot ekonomistično kastracijo politike in razvrednotenje države.

V zdajšnjem ameriškem »kompromisu«, s katerim, pravijo, so pridobili tako reveži kot hazarderski bankirji, so ti drugi seveda pridobili več od prvih in ti bodo zato izgubili še tisto, kar so pridobili. In kadar oboji izgubljajo, tisti, ki imajo manj, izgubijo več od bogatih in močnih. »Win-win« je nategavščina. Strankarsko kupčevanje, ki se želi videti kot sklepanje kompromisov, brezkompromisno podpira in sile in sistem, ki so nas pripeljali v zdajšnji položaj. Če daste skupaj Obamo in Wall Street, kaj dobite? Tisto znano staro »demagoško plutokracijo«. Le da je tokrat fašizma več kot revolucionarnega sindikalizma, in bližje je. Zdaj bo lahko Obama v parku Zuccotti delil karte za hrano.