Politika je sicer poskušala ustaviti vlak na nekaj postajah, a brez uspeha. Zadnja takšna je bil lanski memorandum, s katerim sta se Slovenija in Hrvaška zavezali ustaviti tožbe dveh hrvaških bank pred hrvaškimi sodišči proti LB in NLB. Tožbe naj bi mirovale, dokler se ne najde končna rešitev. Gre za 27 tožb in za skupno 272 milijonov evrov (znesek brez obresti), s katerimi je hrvaška država izplačala del varčevalcev Ljubljanske banke Zagreb, nato pa terjanje tega denarja od LB in NLB odstopila hrvaškima Privredni banki Zagreb in Zagrebački banki. Memorandum je nastal pod prvotnim pritiskom Slovenije, nato sta se obe državi znašli pod mednarodnim pritiskom, ker je v zraku visela ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe z EU. Nastal je naglo sprejet dokument s svojimi pomanjkljivostmi, ki sicer niso razlog za vse sedanje tegobe, jih je pa dovolj, da si ga vsaka država razlaga po svoje, da ni ničesar rešil in da ga Hrvaška v pravni red ni vnesla kot mednarodno pogodbo, zaradi česar so včerajšnje razsodbe v bistvu razumljive. Ker na Hrvaškem nima narave mednarodne pogodbe, memorandum ni nad hrvaškimi zakoni in zato ga hrvaška sodišča težko dovolj upoštevajo. Bolj zanimivo je, da dovoljujejo nadaljevanje tožb kljub nasledstvenemu sporazumu po rajnki SFRJ, ki nedvomno je mednarodna pogodba in ga kot takšnega priznava vseh pet naslednic, nalaga pa reševanje vprašanja jamstev za devizne vloge, kamor sodi tudi vprašanje LB, v medsebojnih pogajanjih naslednic, ki pa se ne premaknejo nikamor in kamor ta vlak očitno še nekaj časa ne bo peljal.

Težave, dokumenti, sodni procesi in razsodbe se torej še kopičijo. Ideje za rešitve sicer so, od slovenskih, med katerimi je stečaj ali ponoven zagon Ljubljanske banke Zagreb, ki še obstaja in bi s terjatvami do hrvaških podjetij lahko odplačala vsaj del nekdanjih varčevalcev, do hrvaških, ki vključujejo arbitražo. Politične volje, da bi vlak spet poskušali ustaviti, pa trenutno opazno primanjkuje, kar je po fiasku z memorandumom deloma razumljivo. Če se je lani še govorilo o novem srečanju pooblaščenih finančnih strokovnjakov obeh držav za iskanje rešitve, je to zdaj potihnilo, razen če delata v skrajni ilegali. Glede na slabo kemijo, ki jo je v zadnjem času opaziti med zunanjima ministroma Pusićevo in Erjavcem in ki jo slednji priznava tudi javno, je to težko verjeti.