V večini večstanovanjskih stavb tekoče obratovalne stroške razdeljujejo upravniki, ki dobaviteljem tudi poravnajo račune. Po stanovanjskem zakonu mora namreč upravnik glede na prejeta plačila etažnih lastnikov brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti do dobaviteljev. Če obveznosti ne poravna za vse etažne lastnike, pa mora dobavitelju na njegovo zahtevo posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, da lahko prvi vloži tožbo. Dobavitelji, ki se soočajo z vse večjo plačilno disciplino, so zato upravnikom pred časom predlagali dogovor, ki ga ti niso mogli zavrniti. V zameno za to, da ne glede na obseg neporavnanih obveznosti etažnih lastnikov račune v celoti poravnajo na dan zapadlosti, so jim dobavitelji ponudili provizijo.
O provizijah zelo skrivnostni
Z vprašanji o takšnih dogovorih smo se obrnili na Elektro Energijo, Energetiko Ljubljana, Snago in Vodovod-Kanalizacijo, kjer pa niso bili ravno radodarni z informacijami. Čeprav zakon provizij ne prepoveduje, nam večinoma ni uspelo izvedeti niti tega, kolikšen je delež tistih upravnikov, s katerimi imajo podpisane takšne pogodbe, saj da gre za poslovno skrivnost. V vseh podjetjih, razen v Elektru Energiji, so sicer potrdili, da se poslužujejo te prakse, saj menijo, da na ta način utrpijo manj škode, ki bi sicer nastajala zaradi naraščajoče plačilne nediscipline etažnih lastnikov. V Elektru Energiji medtem izrecno zanikajo, da bi se posluževali takšnih praks, vendar pa nas je eden od upravnikov obvestil, da ima, zato ker ne želi pristati na takšno pogodbo, prav z omenjenim podjetjem velike težave. »Dobavitelji nas dobesedno silijo v takšne pogodbe, čeprav jih zakon sploh ne predvideva.«
Za kako visoke provizije gre, omenjena podjetja niso želela razkriti, neuradno pa smo izvedeli, da se gibljejo okrog največ 10 odstotkov. Eden od upravnikov, s katerimi smo se pogovarjali, a je želel ostati neimenovan, je povedal, da se je praksa pobiranja provizij v zadnjih letih močno skrčila, saj je plačilne discipline vse več – v določenih stavbah tudi 30 odstotkov – zaradi česar se upravnikom takšen dogovor ne splača več. Bojan Bučinel, ki svetuje nadzornim odborom etažnih lastnikov, celo pravi, da je danes plačilne nediscipline toliko, da si podjetnik, ki nima dvesto tisoč evrov na računu, s katerimi bo zalagal sredstva, preprosto ne more privoščiti odpreti upravniškega podjetja.
Na udaru rezervni skladi
A nekateri upravniki so iznajdljivi. Denar za namen zalaganja sredstev si po podatkih naših sogovornikov včasih izposojajo kar iz rezervnega sklada. To je sporno že zato, ker je za vsak dvig potreben sklep zbora etažnih lastnikov ali dokaz, da je šlo za nujno intervencijo, še veliko bolj problematično pa v luči dejstva, da določen delež neporavnanih obveznosti etažnih lastnikov ostane neizterljiv. Po besedah naših sogovornikov naj bi bilo takšnih deset do petnajst odstotkov terjatev. To pa posledično pomeni, da je na račun upravnikove želje po dodatnem zaslužku na koncu lahko oškodovan rezervni sklad.
Etažni lastniki ob tem težko ugotovijo, koliko denarja sploh imajo na rezervnem skladu, saj stanovanjski zakon določa le to, da mora upravnik voditi poseben transakcijski račun za rezervni sklad, ni pa mu treba imeti za vsako stavbo posebnega. Za vsako večstanovanjsko stavbo mora sicer voditi knjigovodsko ločeno evidenco, a težava je v tem, da programi, s katerim to počne, omogočajo prirejanje bilanc, še opozarjajo sogovorniki.