Eden največjih dirigentov zadnjih desetletij maestro Claudio Abbado je včeraj v 81. letu starosti umrl v Bologni. Skoraj dvajset let je umetniško vodil milansko Scalo, pozneje pa glasbeno dogajanje na Dunaju kot generalni glasbeni direktor; med drugim je umetniško vodil Državno opero in festival sodobne glasbe Wien Modern. Trikrat je obiskal tudi Ljubljano.

Kljub mednarodnemu slovesu je Abbado ves čas ostajal skromen in dostopen. Tako pravi tudi dr. Mirko Cuderman, starosta slovenskega dirigiranja, ki je skupaj z Abbadom in še enim slovitim dirigentom, Zubinom Mehto, pred petdesetimi leti študiral na Dunaju. »Abbado je bil izjemno človeški, povsem drugačen od impulzivnega Mehte. Zdi se mi, da se je Abbado zaradi tega čutil nekoliko odrinjenega, toda meni je bil ravno zato bolj všeč,« se spominja Cuderman. Na njegovo skromnost naj bi kazal tudi izbran koncert za diplomski izpit; Mehta si je izbral pompozno delo Romeo in Julija Čajkovskega, ki je zahtevalo velik orkester in kjer se je Mehta lahko kot dirigent predstavil v vsem svojem sijaju, medtem ko se je Abbado odločil za umirjen Hindemithov godalni orkester, kjer dirigentova vloga ni tako prezentna.

Trikrat obiskal Ljubljano

Po študiju na Dunaju se je Abbado vrnil v Italijo, kjer je dve, tri leta umaknjeno poučeval klavir, dokler ga ni odkril maestro Herbert von Karajan. Leta 1965 je na njegovo povabilo z Dunajskimi filharmoniki debitiral na Salzburškem festivalu, isto leto je prvič vodil tudi Londonski simfonični orkester. Pozneje je odšel k Berlinskim filharmonikom, ustanovil Luzernski festivalski orkester, v Italijo pa se je vračal v Bologno, kjer je pred leti ustanovil mladinski Orchestra Mozart. Veliko je dirigiral v Salzburgu, New Yorku ter Chicagu.

Cuderman se spominja dveh od treh gostovanj maestra Abbada v Ljubljani. Prvič se je pisalo leto 1977, ko je prišel kot takratni šef dirigent Londonskega simfoničnega orkestra, koncert pa je bil v Slovenski filharmoniji. Spominja se tudi njegovega drugega obiska, takrat na ljubljanskem poletnem festivalu v Križankah; londonski Bachov orkester je za skladbo potreboval orgle in jim je zbor Consortium musicum potem posodil orgelski pozitiv. Uglasiti so ga morali precej nižje, da so ga naravnali z orkestrom, s čimer so se menda kar namučili.

Tretjega Abbadovega obiska v Ljubljani pred približno dvajsetimi leti, ko je gostoval v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma kot dirigent Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja, pa se spominja Mitja Rotovnik, generalni direktor Cankarjevega doma. »To so bili začetki vabljenja simfoničnih orkestrov in velikih dirigentov v Cankarjev dom, in eden slabih spominov je ravno na Abbada. Ljubljana ni znala prepoznati vrednosti tega mladinskega orkestra in ne vrednosti Claudia Abbada. Dvorana je bila nespoštljivo prazna. Nisem se mogel braniti, tudi on mi ni mogel ravno kaj očitati, a je bil na neki način zelo potrt,« se spominja Rotovnik, ki je maestra po koncertu pospremil iz garderobe do taksija. »Glede na njegovo veličino, ki jo je užival že takrat, me je bilo iskreno sram.«

Za Cankarjev dom je imel v zadnjih letih previsoko ceno

A očitno sodelovanje s Cankarjevim domom tudi pozneje ni steklo. Vodja programa za resno glasbo, opero in balet v Cankarjevem domu Ingrid Gortan dodaja, da so imeli zadnja leta z Abbadovimi predstavniki večkrat stike in so se resno pogovarjali o gostovanju v zlatem abonmaju. Abbadov projektni Orkester Mozart bi se ustavil pri nas denimo po kakšnem gostovanju na Dunaju na poti domov v Italijo. »A na koncu se je vedno ustavilo pri denarju: za Cankarjev dom so imeli previsoko ceno, v katero bi bilo všteto tudi plačilo zasebnega letala,« pravi Ingrid Gortan.

Z Abbadom je vrsto let tesno sodelovala naša mednarodno uveljavljena mezzosopranistka Marjana Lipovšek, tako v operah na Dunaju, v Firencah in Salzburgu kot tudi na koncertih in snemanjih. Za Deutsche Grammophon so denimo z Berlinskimi filharmoniki posneli Beethovnovo Simfonijo št. 9 v d-molu (op. 125), Brahmsovo altovsko Rapsodijo ter opero Musorgskega Boris Godunov. Abbado je povezan s še enim Slovencem, skladateljem Urošem Rojkom, kateremu je dirigiral krstno izvedbo Koncerta za flavto kot prvonagrajene skladbe festivala Wien Modern.

»Neverjetno, s kakšno vdanostjo se je kljub bolezni, s katero se je boril zadnjih dvajset let, do konca posvečal glasbi. Vedno mu je šlo le za glasbo, odličen je bil pri interpretaciji vseh glasbenih zvrsti, nikoli se ni obnašal zvezdniško,« je še povedal Cuderman. Do konca je tudi vse partiture dirigiral na pamet. Ko je dva meseca pred smrtjo prejel visoko državno priznanje, naziv italijanskega dosmrtnega senatorja, se je odpovedal honorarju in ga namenil štipendiranju učencev glasbene šole v Fiesolu.