Neinteligenca se skozi ta poskus kaže večplastno. Najprej, ker podcenjujejo našo inteligenco, če verjamejo, da nas lahko imajo tako za norca, da ne bomo opazili, kaj počnejo.

Dalje: ker nas pitajo z »argumentacijo« za telebane, namreč, da si dobri direktorji zaslužijo dobre plače. Prvič: zakaj bi podjetja v državni lasti ne delila usode javnega sektorja in državne uprave? Zakaj bi jaz kot davkoplačevalec pristala na omejevanje plač učiteljicam, medicinskim sestram in predsednici vlade, ne pa direktorju NLB? In zakaj bi ta zaslužil dvakrat ali trikrat toliko kot predsednica vlade? Od kod ta ideja, da nekdo, ki sprejema na svoja ramena upravljanje države, ni vrednoten enako kot nekdo, ki skrbi le za del njenega premoženja? Ker je njegovo delo zahtevnejše, ker so njegove odgovornosti večje, ker je njegovo znanje širše? Res? Naj se torej preizkusi v zasebnem sektorju, kjer je meja le nebo. Kaj rine v državnega, če se čuti podcenjenega.

Ta absurd nam je pred kakšnimi petnajstimi leti prodala ozka, a politično dobro podprta skupina, ki se sprehaja iz položaja na položaj, od uprave do uprave, od nadzornega sveta do nadzornega sveta že desetletja, ki, ko sestopi na malček nižji položaj, uživa vse blagodati državnih podjetij, potem pa se spet zavihti v to ali ono upravo, na individualno pogodbo s prekrasnimi kramarističnimi privilegiji; ni ga, ki bi pristal na zavodu za zaposlovanje. Ta vodstvena oligarhija se vleče od zavarovalnic do bank, od energetike do železnic, v omrežju enih in istih oseb, o katerih so objavljene že brezhibne sheme, spretno preigravajoč politične vetrove, javni interes in dobrobiti, prekopirane iz zasebnega sektorja, in praktično še nikoli ni zares odgovarjala za svoja (ne)dela, ker vedno pravočasno izpuhti – ne pozabimo, na sodiščih so za zdaj predvsem vodje zasebnih podjetij.

Boste rekli, da zganjam demagogijo? Ne drži. Res odurna demagogija je njihovo sklicevanje na to, da smo se pač odločili za kapitalizem. Nikoli se državljani te države nismo odločili za plenilski kapitalizem, kakršen je na nesrečo povsod zavladal prav v času naše osamosvojitve in so ga spretneži lepo prekopirali. Nikoli nismo nobeni oblasti dali mandata za nižanje minimalne plače in večanje direktorskih. To je čisto navadna zloraba oblasti, kajti nikoli nismo glasovali za razgraditev socialne države. Še posebej ne po ameriškem vzoru, kot nam ga je te dni ponudil neki pametnjakovič, kjer so razmerja v plačah neznosna, država pa polna revežev brez osnovnih pravic. Demagogija je to, kar ti patriciji brezsramno razkladajo v obrambo plačnega elitizma: da ni problem v denarju, da bodo le direktorji dobri. Ni res. Problem je v denarju, ker nam vsem, v javnem in v večini privatnega sektorja režejo dohodke in pravice na vsakem koraku, in zato ob vsesplošnem siromašenju enostavno ni prav, ni pravično, da bi iz davčne malhe nekateri bogateli, kot da niso v istem čolnu. In ravno tako je žaljiva demagogija, da bi velike plače privabljale boljše kadre. Lepo vas prosim. Plače so že bile prosto oblikovane vse do leta 2010 in na položaje se je ravno takrat zavlekla ekipa, katere nemajhen delež bi moral danes čepeti za »gitrami«.

Poglejmo, kje v tej državi so najbolj sposobni in najbolj spodobni ljudje. Na direktorskih položajih? Če bi bili, mi ne bi bili, kjer smo. Tam jih ni, ker je tja politika nastavljala svoje nesposobne »kadre« in prav politika jim zdaj skuša dvigniti plače; tudi ko jih ni sama nastavila, so se tja zrinili sami, kot slavni razgrajač G. G. Mišič, ki se je zdaj z manipulacijo sindikatov tako dobro priklenil na položaj, da ga enostavno ni več mogoče odstraniti. Ostal bo na položaju, kjer ga slaba plača očitno ne moti, zasebni sektor, iz katerega je izšel, pa ne mika, ostal bo v posmeh vsem protikorupcijskim pravilom, vsaki zahtevi po strokovnosti in vsaki odgovornosti. In zdaj bo imel še »prosto« plačo? Lepo vas prosim, res.

Pišmevuhovstvo: tega je mogoče pojasniti le na način, da koalicija ve, da bo na naslednjih volitvah odletela. Četica skorumpiranih poslancev, danes lepo pospravljenih v oslovski klopi (saj res, a ti še delajo?), po slabem letu te vlade pa še nedopustni kadrovski škandali (Mišič, Stepišnik, Omerzel in zdaj še Šoltes). Poleg tega začenja tudi »veliki uspeh« reševanja bank kazati drugačno sliko (kaj skriva skrivanje podatkov o prenosih na slabo banko, kaj prva znana okoriščanja s prenosom na slabo banko?). In vlada? Ljudi draži z dvigom direktorskih plač, ki kot slišimo, tudi doslej niso bile povsod omejene.

Torej, interes. Hočejo povedati le še to, da pospešeno urejajo ugodnosti tistim, ki jim bodo po odhodu iz politike vračali usluge? Kajti predstavljam si, da nisem edina, ki bo že na evropskih volitvah svoj glas raje dala stranki orangutanov kot vsem tem parlamentarnim. Ker je dovolj, res dovolj.

Strategija razvoja? Je res kakšen tepec verjel, da je v takšnih časih mogoče ljudstvu zatrpati v grlo sesutje ene redkih dobrih odločitev Pahorjeve vlade, ki je bila mukoma sprejeta po enajstih letih cincanja? Očitno nas vodi ekipa nadutih fičfiričev, živijo tam nekje v oblakih in »rezonirajo« le s sebi enakimi puhloglavci, zato pač »proizvajajo« take umske tvore. Na eni stani klobasajo o doseženem dnu in morda milimetrskem dvigu morda letos ali morda drugo leto, medtem pa se javni sektor sesuva, brezposelnost narašča, nihče pa ne predstavi niti krokija gospodarskega razvoja. Predstavijo pa nam – zakon o dvigu direktorskih plač.

Včeraj sem govorila s strokovnjakinjo, ki dela v ustanovi s hendikepiranimi otroki, ki nikoli ne bodo odšli domov. Tudi ta ustanova mora denar za povračilo plačnih nesorazmerij najti v »hiši«. Kaj to pomeni, je vprašala pretresena. Naj damo otrokom manj jesti ali naj jih kar pustimo ležati, brez terapij? Da bi lahko mi uveljavili pravico, ki jo je kršila neka druga ministrica? To, dragi moji, je pa stvarnost.