Na motorju je prevozil že blizu 400.000 kilometrov. Nič posebnega, porečejo mnogi, ki so prepričani, da je kilometre nabiral po udobnih, asfaltiranih cestah. Daleč od resnice. Miran Stanovnik ima namreč za seboj že 18 vztrajnostnih relijev Dakar, katerih trasa vodi po zahtevnih brezpotjih, zgodba zase pa so tudi vremenski vplivi. Bolj kot končno 26. mesto je Puščavskemu lisjaku – vzdevek se je med drugo svetovno vojno oprijel tudi nemškega generala Ervina Rommla, ki je bil v afriški puščavi s svojimi tanki trn v peti zaveznikov – pomembno, da je po dveh odstopih znova prečkal ciljno črto, zato bo praznovanje abrahama avgusta letos gotovo še bolj veselo. Reli Dakar pač zasvoji človeka in Slovenec je v mislih že pri številki 19.

Šport je bil od nekdaj njegova velika ljubezen, po atletiki se je posvetil kolesarstvu, vmes pa vse raje sedel tudi na motor. Dakar se je zdel naravnost idealna preizkušnja njegove vztrajnosti in trdega treninga, leta 1996 pa v krstnem samostojnem nastopu ni zgolj prišel do cilja, temveč je zaradi svoje požrtvovalnosti do kolegov dobil tudi nagrado za ferplej. »Pojavljal sem se v situacijah, ko sem lahko izkoristil ponujeno priložnost, da pomagam sotekmovalcem iz brezizhodnih situacij. Dejstvo, da brez moje pomoči marsikateri motorist ne bi dosegel cilja, mi je vlilo toliko nove pozitivne energije, da sem komaj čakal na nove izzive,« se začetkov spominja nekdaj svobodni podjetnik na področju gostinstva, ki zase sicer pravi, da preveč obljublja, a je tudi pozitivno naravnan in z veseljem gleda na svet. Prav ta pozitivizem je bil odločilen, da je po hudem padcu na puščavskem reliju v Združenih arabskih emiratih konec leta 2004 – utrpel je notranje krvavitve iz jeter in obeh strani trebušne votline, imel poškodovano vranico, zlomljenih šest reber ter zlomljeno šesto in sedmo vretence – odlično opravil z rehabilitacijo, se zdravil hitreje, kot so napovedovali tudi najbolj optimistični zdravniki, in se znova posvetil življenjski ljubezni, športu.

Kronično pomanjkanje spanca

»Sam o smrti nisem nikoli posebej razmišljal. Zgolj toliko, kolikor je pomembno. So pa hude nesreče del tega športa. Da do njih pride, je dokaz, da smo vsi ranljivi – tudi starejši in izkušenejši. Vesel sem, da lahko znova hodim in ne potrebujem pomoči bližnjih,« je po padcu pri hitrosti 150 km/h dejal poveljnik športne enote Slovenske vojske, ki se kot riba v vodi znajde na snegu – vrsto let je bil član Elanove demonstracijske ekipe. Spominov na reli Dakar se je nabralo veliko, ob kroničnem pomanjkanju spanca – zaradi napornega urnika zajtrkujejo pogosto že ob 4. uri zjutraj – pa je bila nekaj posebnega gotovo gripa, ki jo je staknil sredi puščave, sledila je še angina, a so mu znali zdravniki, ki jih je tekmovalcem vselej na voljo mala četa, učinkovito pomagati z antibiotiki.

»Tu fantje postanejo možje, tu vsakdo najde svoje meje,« je nekoč dejal pokojni oče relija Dakar Thierry Sabine. Reli je vrsto let potekal prek Francije, Španije, Maroka, Mavretanije, Malija in Senegala ter se končal ob Rožnatem jezeru v Dakarju, zadnjih pet let pa je zavoljo politične nestabilnosti v Afriki na sporedu v Južni Ameriki. Posebnost trase so velika nadmorska višina in nenehno spreminjanje temperature, dirka pa se za ljubitelja krvavic z zeljem in morske hrane dejansko začenja že nekaj mesecev pred startom, le da pravzaprav pomeni lov za prepotrebnimi finančnimi sredstvi. Projekt Dakar ga namreč stane 65.000 evrov. »Najlepša leta so bila, ko je bilo še dovoljeno reklamirati določene znamke in izdelke. Zdaj pa je težko. Nisem tip človeka, ki bi nastopal v resničnostnih šovih, in tudi politično se ne želim vezati. Sem dirkač, ki skuša svoje talente in zmogljivosti pokazati na motociklu sredi zahtevne puščave. Naša država samo jemlje, vrne pa nič, a na to se ne oziram,« je bil odkrit in dodal, da mu je bilo lažje na začetku, ker ni vedel, v kaj se spušča in kaj potrebuje. Na seznamu potrebnega je tudi – slovenska beseda. Pomoč ekipe mu namreč veliko pomeni, saj se zaveda, da je to, da imaš sredi puščave nekoga ob strani, neprecenljive vrednosti. V preteklosti sta mu med drugimi pomagala novinarska kolega David Stropnik (kot voznik Toyotinega terenca, drage Lucy) in Peter Kavčič (ta je opravljal tudi delo maserja), letos pa mu je bil na voljo slovenski fizioterapevt.

Nasmeh na obrazu – zaščitni znak

Pred tremi leti je postal tudi oče, a na zahtevno dirko ni šel obremenjen z očetovstvom. »Če bi o tem preveč razmišljal, bi bilo verjetno slabše. Vem, da domače skrbi, a mi s svojimi dvomi in skrbmi ne otežujejo dirkanja. Kot oče sem letos dirkal bolj zrelo, bolj koncentrirano, prav nič ni šlo na silo. Stara modrost, da vsak otrok pomeni toliko in toliko sekund slabši čas na dirkah, pri meni letos ni veljala. Prej nasprotno,« je tedaj dejal.

Nasmeh na obrazu je njegov zaščitni znak, saj negativnih plati življenja ne vidi, zato se tudi razjezi le redko. »Ko si na motorju in dirkaš, gledaš le naprej. Pot do uspeha sta vztrajnost in veliko treninga,« je njegov nasvet vsem, ki si želijo uspeha v športu. Pred njim so meseci, ko se bo lahko osredotočil na praznovanje življenjskega jubileja, a je marsikaj mogoče napovedati že danes – gostje bodo poslušali pesmi njemu tako ljubega kantavtorja Iztoka Mlakarja in Avsenikov, ki so zanj še vedno nacionalni simbol. Morebiti pa bo znova sedel tudi na kolo in se udeležil ultramaratonske dirke okoli Slovenije, katere 1182 kilometrov dolgo traso je že prevozil. Nato pa bo znova čas za njegov Dakar, saj mu motivacije po vseh teh letih še vedno ni zmanjkalo...