Najprej bodo na situ olimpijske sanje, ki velikokrat krojijo športno, včasih tudi življenjsko pot. Funkcionarji bodo presojali, ali je vredno v Soči poslati polno petčlansko zasedbo biatloncev in tekačic. Mimogrede, tista z najskromnejšim izhodiščem izpolnjenih norm ima še vedno boljšo primerljivo statistiko kot vsi alpski smučarji z eno izjemo. Tekač Boštjan Klavžar, ki je v soboto tekel tek desetletja, pa bo kot lakmusov papir modrosti funkcionarjev. Ne gre zgolj za osebne zgodbe. Zadaj so klubi, starši, navijači. Naključje je, da so na tehtnici prav športniki iz najdejavnejših društvenih sredin iz Logatca, Loža in Kranja. A to je športna plat.
Drugi del ključnega tedna bodo volitve. Še posebno v biatlonskih krogih je vojno stanje. Na eni strani so sveže organizirani nekdanji vrhunski biatlonci Andreja Grašič Koblar, Sašo Grajf, Roman Klinc, Janez Ožbolt, Marko Dolenc, Jure Velepec s podporo najmočnejših klubov, ki jih vodi Janez Vodičar. Na drugi je sedanja vodilna garnitura okoli finančnika Boruta Farčnika, ki kandidira s Srečkom Barbičem, gospodarstvenikom iz gradbene branže. Nekdanji akterji zimskega lova z dolgoletnim funkcionarjem vred se po letih načrtne odrinjenosti želijo vrniti k panogi z novo vizijo in sedež vrniti na SZS v Podutik. Kot alternativo sedanji, ki temelji predvsem na ozkih osebnih interesih dveh zdaj vodilnih mož spornih manir in na Pokljuki. Tam je Center Pokljuka, zdaj še last Smučarske zveze Slovenije. V skrbi, da bi ohranili deset milijonov evrov vreden center v svojih rokah in interesih, organizacijo tekme svetovnega pokala in sedež v Šenčurju s pogodbenim sodelovanjem z reprezentanco vred, so v zadnjem obdobju ustvarjali pritisk tudi na športnike, da bi poskušali vplivati na glasovanje vodilnih v klubih.
Gre za bitko med tistimi, ki jemljejo šport predvsem kot posel za osebne interese. Ter drugim polom, ki v ospredju želi ohraniti skrb za športnike s široko družbeno noto. Razlika ne bi mogla biti bolj očitna kot v tem biatlonskem primeru. Zmagovalec ni znan vnaprej. So klubi in društva, ki imajo v svojih vrstah le enega vrhunskega tekmovalca ali nobenega, imajo pa glasove in s tem dovolj moči za odločanje, da preglasujejo tudi najdejavnejše klube. Torej primer, ki se v normalni športni sferi ne bi smel zgoditi. Vsaj v okolju, kjer ima pravi šport na široki osnovi pravo vrednost. Tam, kjer so ponosni na svoje delo, da iz svojih vrst pripeljejo športnike do olimpijskih sanj, s kolajno ali zgolj štartno številko. Prav zaradi teh številnih malih, večinoma nikoli omenjenih ljudi v ozadju, zanesenjakov, ki stojijo za sanjami mladih športnikov, bi bilo lepo, da za olimpijske sanje ne bi prikrajšali nikogar. Vsaj za sejnimi mizami ne.
Tistim, ki živijo s športom in za šport, bo hudo. Hudo kot bi bilo konec sveta. Tistim, ki gledajo šport skozi številke in pogodbe, ne bo nikoli. Za to gre.
