Vesna, presegli ste vsa pričakovanja. V Szklarsko Porebo ste odšli po zdravstvenih težavah predvsem dopolnjevat normo za nastop v Sočiju. Verjetno prav ta dodatni pritisk ni bil zanemarljiv?

Zares ni bilo lahko. Štirinajst dni sem bila doma, ležala bolna v postelji in gledala ostale na tekmah, kar ni niti malo lahko. Potem sem še presenečeno izvedela, da peto mesto na tekmi svetovnega pokala decembra v Davosu ni bilo dovolj za izpolnitev norme. Tako mi je bilo malo zoprno iti na Poljsko. Dobro, da imam že toliko izkušenj, tudi neprijetnih, da vem, da je treba biti v takih situacijah potrpežljiv, čeprav je težko. V zadnjem obdobju sem imela le dva hitra treninga. Nisem imela občutka, kako hitra in močna sem. Tako sem že v kvalifikacijah morala teči na polno in potem v vseh izločilnih tekih za vsako ceno doseči rezultat. Zaradi tega sem še bolj vesela, da mi je uspelo. Upam, da sem sedaj le zadostila kriterijem.

S takim tekom ste nedvomno dokazali, da ste dovolj močna tudi za boj za kolajne v Sočiju?

Da sem močna, sem vedela in dokazala že v Davosu. Seveda, če gre vse normalno. Da sem bila danes tretja, še ne pomeni, da se slepim, da sem ena glavnih kandidatk, vendar bom naredila vse, kar lahko, da bom. Na tej lovoriki ne bom spala, je pa dobra motivacija. Do Sočija bom morala biti predvsem glede treninga zelo pametna in potrpežljiva. To bo tekma, ki jo čakam celo kariero. Na olimpijskih igrah bo uspela tista, ki ji bodo najbolj uspele zadnje priprave, bo najbolj psihično trdna, bo imela srečo in še številni dejavniki so zraven. Kolajne so le tri.

Čeprav so manjkale Norvežanke, Švedinje in Finke, dodatno težo vašemu uspehu dajeta Randallova, ki je v zadnjih 22 drsalnih sprintih nanizala 18 zmagovalnih stopničk, in Herrmannova, vodilna v razvrstitvi sprinta, potem ko je bila v sedmih sprintih sezone dvakrat druga, trikrat tretja in dvakrat peta, le zmage še nima.

Ja, Randallova in Herrmannova sta na vsakem drsalnem sprintu v špici in bosta glavni favoritinji tudi za zmago na olimpijadi. Kikkan je ob svečani proglasitvi v šali pripomnila, da si želi kar vsak konec tedna drsalni sprint. O tem, da Norvežank, Švedinj in Fink ni bilo tu, pa lahko povem le to, da tudi meni ni bilo lahko, ko sem jih od doma gledala po TV na prejšnjih tekmah.

Od zadnjih zmagovalnih stopničk s tekme 5. februarja 2011 v Ribinsku, kjer sta s Katjo Višnar dosegli dvojno zmago, je minilo okoli 1077 dni. To je dolga doba.

Ja, in imela sem veliko smole z vsem, po toliko dneh se je le nekaj obrnilo. Nekaj sreče je treba tudi imeti. Morda sem tudi zaradi številnih izkušenj, ko je šlo kaj narobe, do ciljne črte verjela, da se vedno lahko kaj zaplete. Posebno, ker smo bile zaradi ozke smučine vse na kupu. In s padcem Američanke Diggins in Švicarke Van der Graaff, se tudi je. V finišu sem imela potem še večjo motivacijo, da prehitim Sywio Jaskowiec na njenem domačem terenu. Borila sem se do konca in obrestovalo se je.

Boste v torek nastopili na državnem prvenstvu na Pokljuki v drsalnem sprintu, paradni disciplini slovenskega teka, saj ste s Katjo in Niko znova dokazale, da ste v tej panogi svetovna velesila?

Ne vem. Zelo bom morala paziti glede naporov, da se ne bo ponovil zadnji mesec. Začelo se je z navidezno nedolžnim prehladom in po nekaj dneh sem odšla na priprave v Obertilliach. Trening je bil očitno prezgoden in prenaporen ter sem znova zbolela. Nočem, da se prav v najpomembnejših dneh kariere to še ponovi. Smo pa zares v tej disciplini zelo močne. Tako je na vsaki tekmi večja verjetnost, da nam kaj uspe. Lahko si tudi pomagamo, mlajše pa se učijo od naju s Katjo. Taki uspehi so zagotovo velika spodbuda za vse nas. Državno prvenstvo bo v vsakem primeru zanimivo.