Svetlana Makarovič nikdar ni pisala anonimk; vedno je brez dlake na jeziku komentirala javno in trpela zasebno. Podobno velja za vsetolkalca Zlatka Kaučiča, katerega zvočne refleksije so bile vedno bogate s čisto emocijo, v kateri ni bilo prostora za patetiko, naj je šlo za doživljanje ali podoživljanje umetnosti drugih. Kavčič ima namreč sposobnost, da se zna neslišno poglobiti v verze in med njih ter jim pripeti zvočni odblesk, kot ga sam zasliši. V Horror Mundi zatorej nismo deležnih dveh »grozljivih« vizij, temveč ene same – iz dveh niti, ki se zbližujeta, zapletata in odpletata. Svetlani Makarovič in Zlatku Kaučiču je s tem glasbeno-literarnim dogodkom uspelo soustvariti dovršeno globalno metaforo, ki je krhka le toliko, kolikor je krhka njuna emocija. In ni šlo neopazno mimo, kako vidno čustveno izčrpana je bila pesnica na koncu trpkega enournega recitala, s katerim sta umetnika izstopila iz smeri, ki nam jo ponuja neoliberalna realnost, ter z roba družbene zavesti nagovorila manjšino na periferiji vsiljenega sistema.
Za to sta potrebovala zgolj »golo« emocijo, ki jo brez vsakršnih problemov in zadržkov pretvarjata v besede, ki ustvarjajo svetove. Te besede niso zapletene – z njihovo izgovarjavo in obsesivnimi poudarki postajajo pravzaprav peklenski obred ali kratkotrajne prikazni čiste eksistence. Svetlana Makarovič je pripovedovala z bolečo lahkotnostjo in Zlatko Kaučič ji je v ozvočenem odgovoru sledil; včasih se je neposredno odzival na njene verze (frnikole – mraz, citre – okostnjaki, urejen ritem – preštevanje), ponekod pa je zaupal svojim občutkom in pretanjenemu smislu za improvizacijo. V trenutkih, ko poslušalec pomisli, da se je znašel na tankem ledu, izvede ironični zasuk, kjer je zvočni odsev prepojen tako s tragedijo kot z njeno mračno lepoto; vse to bi utegnilo biti še bolj doživeto, če bi med nastopajočima potekala sočasna interakcija. Svetlana Makarovič sicer svoj glas tudi brez zvočne podlage uporablja kot instrument, a na zelo nenavaden način: z nenehnimi spremembami jakosti in pripadajočimi dramaturškimi gestami besede pokliče v življenje, ne samo v obliki povedanih krutosti, temveč tudi v njih skrite notranje topline. Bolj kot so bile vsebine krvave, bolj sta do izraza prišli njena bolečina in jeza. V dvorani se je med igro svetlobe in senc tako krepil in odstiral mračno lepi svet brez utopičnega glamurja, cenenih medijskih klišejev ali posiljenih konservativnih fetišev. Z Grozo sveta sta Svetlana Makarovič in Zlatko Kaučič našla novo zrelost in zanos za vse tiste, ki vidijo mimo ciničnega egoizma, posredovanih naročenih citatov ter lažnega domoljubja. In se oglasila takrat, ko sta imela kaj povedati.