To, da je Jože Možina, avtor tega reportažnega zapisa, prepričan, kako je njegov ufilmani obisk umetniški projekt, je tudi razumljivo. Jasno, kdo pa ni ponosen na svoj izdelek. Preprosto, kdo pa je tisti, ki bo sodil, kaj je umetnost in kaj ni. Ne nazadnje televizija že dolgo ni več le radio s sliko, temveč avtonomna izrazna forma, ki se ji lahko nalepi tudi titulo umetnine.

Problem nastane, ko to kot umetnino zaznajo pomembni ljudje. Še več, ko intelektualne instance, ki podeljujejo najvišja priznanja v državi za umetniške dosežke, v tem vidijo umetniški presežek. Takrat, ko simpatični etnolog Janez Bogataj kot šef upravnega odbora najvišje instance nekaj pleteniči o nejasnih merilih, pristojnostih in dolžnostih. Ko človek, ki tako fino na različnih televizijskih kanalih razlaga o kranjski klobasi, potici, turizmu in kulturni dediščini, ne reče enostavno, da je zapis s potovanja lahko čisto simpatičen in televizijsko všečen, da pa nima kaj iskati tam, kjer se delijo priznanja in denar tistim, ki vsaj malo namakajo to intelektualno puščavo.

Vsa brozga okoli podeljevanja nagrade Jožetu Možini pa bo lahko imela po drugi strani tudi radikalno praktične posledice. Zdaj, ko lahko nagrado dobi vsak, za katerim stoji nekaj jeznih posameznikov iz intelektualne puščave, je napočil čas za samoukinitev nagrad. Tako in tako so državne nagrade umetnikom socrealistični relikt, podelitve duhomorne in obvezni prenosi na nacionalki slabši od prenosov iz parlamenta ali stolnice.

Če pa že za vsako ceno mora tudi nacionalka dobiti nagrado za svoje požrtvovalno delo na področju dokumentarnega filma, bi bilo veliko enostavneje, če bi bil prejemnik Janez Burger. Ne le da se gre lahko Jože k Janezu učit, kako se dela dokumentarce, tudi junak Marko Brecelj je v polju množične kulture fenomen, ki bi moral že zdavnaj dobiti kakšnega prešerca. Marko je eden redkih, ki že štiri desetletja ne le namaka intelektualno puščavo, temveč ji znova in znova postavlja zrcalno sliko. Pljuni resnici v oči ni le naslov legendarnega albuma Buldožerjev, temveč drža, ki jo je treba ceniti.

Tako kot moramo na novo oceniti držo vseh tistih, ki nas imajo na ekranih za norca. Pa ne le politiki, ampak tudi šefi raznih direkcij. Gregor Ficko, šef direkcije za ceste, je genialna slika intelektualne puščave. Novinarki lepo pove, da bi na njeno vprašanje lahko odgovoril, ampak ne bo. Temu se reče doslednost. Šefovska drža. Zakaj pa bi vsakemu, ki mu pomoli mikrofon pod nos, moral šef direkcije odgovarjati. In ko sitna novinarka Ana Turk še vztraja, ji Gregor z žugajočim prstom zabrusi: »Koliko so vas plačali za tole, kar počnete? Mi vemo, da so vas plačali!«

Vsi, ki se igrajo v peskovniku intelektualne puščave, imajo nekaj skupnega. Verjamejo v zle sile, strice, mafijo, korupcijo, podkupovanje in rdečo kontinuiteto. Najverjetneje so tudi tisti, ki oporekajo nagradi Jožetu Možini, že pospravljeni v ta koš. Da lahko intelektualna puščava svobodno zadiha…