Zdaj smo se znašli sredi še enega, ponavljajočega se cikla, v katerem ameriški veleposlanik na novinarska vprašanja včasih odgovarja z zelo odkritosrčnimi in neposrednimi komentarji dogodkov v Sloveniji, razlaga svoja opažanja ali razmišlja o politični kombinatoriki. To potem vzdigne veliko prahu, politični voditelji doma pa se morajo odločiti, kaj z vsem tem storiti.

Mussomeli je svojevrsten unikat med veleposlaniki in v javnih izjavah očitno izstopa, obenem pa je predstavnik zelo vplivne države, kar spravlja politiko v zadrego. Predstavljajmo si, da bi izjavo o prelahko pridobljeni samostojnosti dvakrat izrekel najvišji hrvaški ali srbski diplomatski predstavnik. Bil bi že doma v Zagrebu ali Beogradu. Tako pa gredo včasih te izjave mimo neopažene, morda tudi zato, ker jih je kar precej (svojo oceno, da je Slovenija morda prelahko dobila državo, je Mussomeli brez odmeva podal že lani). Včasih nekateri politiki protestirajo, na zunanjem ministrstvu so ga povabili na pogovor (kar je v diplomatskih niansah manj, kot če bi ga poklicali na zagovor), morda bo sledila še kakšna poteza. A doslej so se stvari potem vselej polegle, do novega cikla.

Svojim diplomatom, tako Mussomeli, v State Departmentu puščajo precej proste roke, kako opravljajo svoje delo. Slediti morajo ameriškim interesom in uradni politiki, oblika dela pa je bolj stvar posameznika. Vendar bi pomislek pri Mussomelijevem pristopu lahko bil prav ameriški, če bi ga kot takšnega prepoznali sami. Kajti nekatere izjave, pri čemer je zadnja o prelahki samostojnosti vsaj do svojcev žrtev neposredno žaljiva, krepijo pomisleke dela javne sfere do Američanov. Težko je videti, kako naj bi bilo to v ameriškem interesu. In na te pomisleke je potem mogoče zaigrati tudi, ko gre za posle ali denacionalizacijo, in so lahko ovira političnim projektom, navsezadnje ko se govori o premestitvi pripornika iz Guantanama v Slovenijo.

Mussomeli je odlično obveščen in javno pove tudi kakšno stvar, ki je vredna razmisleka. Po predvidenem odhodu s funkcije do začetka julija ga zlahka vidimo v vlogi političnega analitika ali komentatorja. Z veleposlaniki pa je drugače. Pravice, da javno rečejo kar koli, jim ne omejuje Slovenija, ampak narava njihove službe in konvencije. Tako se je vsaj govorilo, ko so prek Wikileaksa prišle na dan ameriške diplomatske depeše in se je pojavilo vprašanje, zakaj diplomati za zaprtimi vrati govorijo eno, javno pa drugo. Morda pa smo najbližje primeru, ko se je ta razlika zmanjšala na mogoči minimum in ko se tudi ponuja odgovor, kaj se v takšnem primeru začne dogajati.