Še precej bolj ameriški in posledično črno-bel je Scorsesejev Volk z Wall Streeta, ki ga te dni lahko gledamo v slovenskih kinematografih. Govori o istem kot Allenov film, le da na bolj spektakularen, dinamičen in epski način. Borzni posrednik Jordan (Leonardo DiCaprio) pride na okus po denarju, pohlep in slepa strast po nenehnem kopičenju denarja, imperativ imeti več in več, ga brez vseh zadržkov vodita do neizmernega bogastva. Z njim pridejo življenje na veliki nogi, skrajni hedonizem, mamila, ženske in statusne igre v neomejeni količini. Kupiti je mogoče vse, razen iskrenih človeških čustev, in zakona, ki loči dobro od zla. Jordanova ekstaza prevar, zavajanja, laži, hlastanja za užitki se širi do neba. Zdi se, da ga ne more ustaviti nič, da je postal tisti Nietzschejev močni človek, ki je že onstran dobrega in zla. Vendar ta njegova iluzija traja samo do trenutka, ko trči ob zakon, ki ga predstavljata FBI in agencija za trg vrednostnih papirjev. Utvara, da je mogoče v nedogled živeti od prevar, izigravanja zakonov, izkoriščanja drugih, ima omejen čas trajanja. V demokraciji nihče ne more biti onstran dobrega in zla, je preprost nauk filma, nihče se ne sme dvigniti nad zakon in s tem kršiti pravice drugih, da živijo v družbi, kjer za vse veljajo enaka pravila.

Takšen nauk zdaj, ko milijonski avditorij po vsem svetu drvi v kinodvorane in najbrž velik del gledalcev vsaj malo uživa v orgiastičnih prizorih zabav in življenja na veliki nogi, kritiki pa robantijo zaradi nemoralnih prizorov in preobilja kletvic, širi tudi filmsko utelešenje nebrzdane amoralnosti, DiCaprio; v maniri potujočega pridigarja pojasnjuje, da sta ves razvrat in pohlep tako dobro, čezmerno in sugestivno prikazana zato, da bodo ljudje lažje razumeli globino padca in zgrešenost početja. Zato tudi borzni posrednik Jordan svoje bogataško potovanje konča tako, da se spokori in poniža v ovaduha, plača za slabo in zlo, in odsedi svoje. Zakon je zmagal in zlo seveda zgubilo, ker je tako prav in v skladu z osnovnim izročilom ameriške kulture. Volk z Wall Streeta je moral nujno doživeti poraz.

V Sloveniji ameriške kulture ne razumemo preveč, tuja nam je, preveč oddaljena in drugačna. Tako pri nas svet tudi ni razdeljen na dobro in zlo, moralna topografija in relief sta unikatna, razdeljena na levo in desno, kot je unikaten narod s svojo redko dvojino, ki mu je uspelo v dvajsetih letih na tragikomičen način napredovati nazaj. Izumiti nekakšno progresivno nazadovanje, v katerem celi družbeni sistemi padajo globoko pod standarde, ki so bili pred leti ali desetletji že v veljavi, ali v katerih pisatelji ali intelektualci nekoč nacionalnega ali skoraj že evropskega kova regresirajo v piarovske strankarske apologete in pisce leporečnih propagandnih besedil. V Sloveniji nismo naredili koraka naprej od relativno preproste ameriške delitve na dobro in zlo v kompleksno in večplastno razmišljanje evropske mentalne usmeritve, ampak dva koraka nazaj: zataknjeni v dediščino medvojnih delitev, pa slabega toka balkanskih in avstro-ogrskih navad, smo padli v črno luknjo, v predembrionalno stanje, v zametek neke človeške (pred)skupnosti. Samo v takšnem moralnem, mentalnem, vsakršnem kaosu je mogoče, da se bančniki ne počutijo odgovorne za milijardne bančne luknje, politiki in gospodarstveniki ne za dokazane malverzacije, zdravniki in visoki cerkveni predstavniki pa ne za zapravljen družbeni ugled, povzročen zaradi neetičnih, škodljivih, kdaj celo kriminalnih dejanj. In da se noben posameznik, kaj šele cela družba, ne čuti odgovornega, ker je na stotine in na tisoče odraščajočim otrokom in prihajajočim generacijam odvzela dostop do dobrega zdravstva in šolstva ter igrivega otroštva.

Pot iz tega predembrionalnega stanja ne vodi prek vzorov velikih ljudi. Že Nietzsche je »iskal velike ljudi, pa zmeraj našel samo opice njihovega ideala«. Pri naciji z nezrelo družbeno kulturo je treba začeti povsem na začetku, s prvošolsko delitvijo na dobro in zlo: s preprostim, doslednim upoštevanjem pravil v družbi, poklicnih kodeksov in prava, ki črno na belem zapisujejo to delitev, veljajo za vse enako in se vedno tudi uresničujejo. To morajo najprej zahtevati in uveljaviti tisti, ki bodo prenavljali Slovenijo. Drugače se bodo po uradih politikov, bančnikov in drugih prividnih veljakov še dolgo potikali groteskni oponašalci volka z Wall Streeta, po ulicah Ljubljane in drugih slovenskih krajev pa bo tavalo še več izgubljenih ovc.