Eno je namreč oblikovati in izdelati zanimiv in zmogljiv avtomobil, druga znanost je tega prodati. Vrag je, če moraš preživeti na trgu, kot je slovenski. Dokler so bili Slovenci lačni pločevine, je še šlo, a z leti se je, kljub temu da ima avtomobil še vedno poseben status v glavah in srcih kupcev, trg nasičil in zdaj se avtomobili kupujejo bolj previdno, z več premisleka in veliko več zahtev do prodajalca. Ta jim mora ustreči, če želi na koncu meseca ali leta prikazati dobro prodajo. Biti pameten na trgu, ki uradno na leto, v teh kriznih časih denimo, požre 51.000 avtomobilov, realno pa jih je na slovenske ceste po nekaterih informacijah zapeljalo le 34.000, je presneto težko. Spomnim se anekdote enega od kolegov, ki je na neki predstavitvi sedel poleg enega od vodilnih pri eni od korejski znamk. Korejca je zanimalo, koliko prebivalcev ima ta čudna država Slovenija. Ko je kolega odgovoril 2 milijona, je zadovoljno brundal o 200 milijonih, da to je pa lepa številka. Pa ga je kolega popravil, da le dva milijona. In je bil Korejec še vedno zadovoljen z 20 milijoni prebivalcev. A ko ga je kolega postavil na trdna tla, da nas je v tej deželici le 2 milijona, se je Korejec le zamislil, kolikšen avtomobilski trg mora to biti. Če ga primerjamo recimo s kitajskim trgom, ki je lani pokupil okoli 22 milijonov vozil, potem vam je jasno, zakaj je bil Korejec tako zamišljen.

Da, slovenski trg je majhen, a presneto zahteven in, kot radi pravijo, tudi reprezentativen. Ali z drugimi besedami: trg, na katerem znajo kupci zvijati roke prodajalcem in se jim maščevati za njihova dejanja v preteklosti, ko so avtomobile dodeljevali in si izmišljevali, kdo ga bo lahko kupil. Po drugi strani, ker zdaj enostavno ni več denarja, da bi si več avtomobilov lahko privoščili. A to je že stvar, ki se bolj dotika politike, ki avtomobiliste, pa naj bodo med kupci ali prodajalci, še vedno vidi le kot molzno kravo.