Ko trčita dve nasprotni si stvari, se običajno le redko izcimi kaj dobrega. Kot denimo pri sodobnem prometu: vse več je avtomobilov in vse hitrejši so, zato sodobna tehnika danes še kako bedi nad prehitrimi vozniki, ki so nad temi prijemi seveda vedno manj navdušeni. Po svoje ima vsak prav.

Merilnik hitrosti, ki ga ljudski jezik imenuje radar (radio detecting and ranging), je že pred nekaj časa postal naš vsakdanji spremljevalec v prometu. Prve korake na tem področju so naredili v Združenih državah Amerike, kjer so leta 1947 začeli uporabljati prve dokaj primitivne radarje, ki so delovali na principu vakuumskih cevk. Po letu 1990 so policisti začeli uporabljati laserske merilnike hitrosti, ki so jih nekateri poimenovali tudi ladars (Laser, Detection And Ranging) ali lidars (Light Detection And Ranging). Ti delujejo na osnovi infrardečih žarkov, uporabljati pa jih je mogoče zgolj statično.

Fotografije ostre ne glede na vreme

Stacionarni radarji so še starejša stvar, leta 1905 je bil izdan patent o »merjenju časa na voznike motornih vozil«, kjer je lahko upravljalec z napravo naredil neke vrste fotografijo z zabeleženim časom pri vstopu v merilno območje in izstopu ter tako izmeril hitrost vožnje, fotografija pa je služila kot dokaz prekoračene hitrosti. Leta 1958 je takratni nizozemski voznik relija Maurice Gatsonides (ki je med drugim izdelal svoj avtomobil in tudi zmagal na reliju Monte Carlo leta 1953 s fordom zephyrjem) v želji, da bi bolj natančno izmeril svojo hitrost vožnje skozi ovinke, izpopolnil napravo in jo poimenoval gatsometer. Napravo so nato prevzeli pri policiji, pri kateri so pozneje na tej osnovi izdelali še merilnik prevožene rdeče luči (leta 1965), šest let pozneje prvi klasični radar in leta 1982 še prvo mobilno enoto za merjenje ter dokumentiranje hitrosti vozila. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je prišla digitalna tehnologija, ki je zdaj v velikem številu primerov samodejno povezana z osrednjim centrom za zbiranje in obdelavo fotografij. Te fotografije so natančne in ostre ne glede na vremenske razmere.

V Sloveniji so se prvi merilniki ameriškega sistema Timer pojavili po letu 1955, a so bili zelo nerodni. Kakor vsi merilniki je tudi timer deloval na principu Dopplerjevega efekta. To pomeni, da na vozilo usmerimo ozek snop elektromagnetnega valovanja, katerega valovna dolžina leži v območju radijskih valov. Valovanje se na vozilu odbije, del odbitega valovanja pa zazna antena in na osnovi razlike frekvence oddanega in sprejetega valovanja je mogoče določiti hitrost vozila. Začetki uporabe radarskih sistemov (dopplerskih radarjev) za merjenje hitrosti v cestnem prometu v Sloveniji segajo v pozna šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Radarji so bili takrat relativno preproste naprave z zelo omejenimi možnostmi, brez zapisa izmerjene vrednosti in brez možnosti za fotografiranje. Kasneje so na fakulteti za elektroniko v Ljubljani razvili svoj radarski sistem, leta 1971 pa je na sončno stran Alp prišel merilnik zellweger multanova 4F švicarske izdelave, ki je že dajal fotografske posnetke kot pravni dokaz v upravnem postopku. Zaradi vsestranske uporabnosti tega merilnika hitrosti so leta 1973 kupili še enega, tri leta pozneje pa še dva. Da bi se izognili upravičenim pa tudi neupravičenim pritožbam kršilcev na merilnike hitrosti domače izdelave, ki nimajo fotodokumentacije, so leta 1978 vse postaje takratne prometne milice opremili z merilniki multanova 5F.

Vsak ima svoje prednosti in slabosti

Dandanašnji za merjenje hitrosti v cestnem prometu policija na slovenskih cestah uporablja merilnike, ki jih po principu delovanja delimo na laserske merilnike hitrosti, dopplerske merilnike hitrosti in videonadzorne sisteme. Policija trenutno uporablja 218 merilnikov hitrosti, cene posameznih radarskih sistemov se gibajo od 3700 evrov za laserske merilnike hitrosti do približno 30.000 evrov za dopplerske merilnike hitrosti, medtem ko je cena gradnje ene lokacije, vključno s potrebno tehnično infrastrukturo, postavitvijo ohišja ter nakupom naprave z vso potrebno informacijsko opremo, približno 40.000 evrov.

Z operativnega vidika imajo različni sistemi svoje prednosti in slabosti. Laserski merilniki omogočajo, da policisti selekcionirajo vozila, ki jim merijo hitrost, in na tak način meritve izvajajo predvsem na vozilih, za katera pričakujejo, da prekoračujejo hitrost. Laserski merilniki hkrati omogočajo lažjo izbiro mesta, na katerem se bo izvajala hitrost, a ker posamezni meritvi z laserskim merilnikom hitrosti sledi postopek, v katerem morajo policisti rezultat meritve prikazati vozniku, ki je prekoračil hitrost, nove meritve v tem času niso mogoče. Dopplerski merilniki lahko delujejo nepretrgoma, imajo pa svoje zahteve v zvezi z lokacijo postavitve, zato z njimi ne morejo izvajati meritev na vseh želenih lokacijah. Sisteme provida ima policija vgrajene v označenih in civilnih vozilih, s čimer dviguje stopnjo pričakovanja, da se vozila z omenjenimi sistemi vozijo v rednem prometu in da obstaja možnost, da bodo voznika, ki na nekem odseku očitno prekoračuje omejitve hitrosti ali krši druga prometna pravila, pri tem zalotili in kaznovali. Za policijo je ob tem ključno, da se meritve izvajajo na odsekih, kjer imajo njihove aktivnosti najbolj ugodne učinke na prometno varnost, zato je pomembna pravilna izbira mest za kontrolo. Glede na izbrane kontrolne točke nato izberejo sistem, s katerim je mogoče izvajanje meritev na posameznem odseku ceste.