Ob Whitfieldu in Greenbergu tvorijo zasedbo še Greenbergovi soborci z bostonske punkrock scene. DMZ, Lyres, Real Kids so le nekatera imena, skozi katera so šli belopolti člani tolpe že v 70. letih. Danes ga še bolj prekaljeno žgejo kot v mladosti. Temnopolti Whitfield bo prihodnje leto dopolnil šestdeset let, česar se v njegovem glasu in stasu ne opazi. Je kaliber Wilsona Picketta, Solomona Burka, Otisa Reddinga in Screamin' Jaya Hawkinsa. Zavleče se nam v uho s prodornim, globokim in raskavim vokalom. Če Sharon Jones velja za matrono aktualnega revitaliziranega živega soula, je Whitfield očak vročice današnjega rokenrola. Njegov soul-gospel se v kombinaciji z Greenbergovo garažno kombinacijo kitare, basa, bobna in saksofona drži vnetljive formule zlitja afroameriške tradicije soula z garažnim rockom, kar je na plošči še dodatno poudarjeno z gostujočo pihalno sekcijo.
Pred kratkim je sloviti ruski igralec srednje generacije Sergej Bezrukov (pri nas smo ga spoznali v nanizanki Brigada) v televizijskem intervjuju izjavil, da ima vsak čas svojo brezčasnost. In prav to potenco izžareva dotična ameriška banda. Sodi med skupine, ki ne glede na čas nastanka in delovanja zveni sveže in pristno, tako kot Sonics, Blasters, Raunch Hands, Dr. Feelgood, Stray Cats, Cramps, Dirtbombs, Reigning Sound, Gallon Drunk ali Jim Jones Revue, da velikanov bluesa in soula sploh ne naštevamo. Opraviti imamo z glasbo, ki se je rodila v prejšnjem stoletju in v tem času dobila skoraj privesek »ljudska«. Whitfield in The Savages prepuščajo mlajšim generacijam krucialne premike v popularni glasbi. Svoje so naredili pred tridesetimi leti, zdaj raje hedonistično presnavljajo in nadaljujejo tisto, kar so spočeli sami ali pa njihovi očetje. Sodijo v dolgo neprekinjeno glasbeniško verigo, ki je ni strah za prihodnost. Tradicija je prebogata, da iz nje ne bi črpali življenjskega sirupa. »It’s Only Rock’n’Roll (But I Like It).«
