Na nekem francoskem letališču se znova najde par, francoska Marie (Bérénice Bejo) in iranski Ahmad (Ali Mossafa), a le zato, da bi se še uradno, zakonsko ločil. Bomo torej po ločitvi v Iranu v prejšnjem Farhadijevem filmu zdaj priče ločitvi po francosko? Ahmadu res ni prav, da mu Marie ni rezervirala sobe v hotelu in ga je nastanila v svojem stanovanju, toda ne bo mu treba podoživljati drame njune skupne preteklosti. Ne bo časa, ker se Marie tako mudi v nov zakon. Najbrž že tretji, če sodimo po številu otrok: najstarejša hči Lucie je iz zakona pred Ahmadom, mlajša je Ahmadova, deček Fouad pa je sin Samirja (Tahar Rahim), s katerim se Marie namerava poročiti po ločitvi z Ahmadom. Marie, po poklicu farmacevtka, je še mlada in lepa, Ahmad pa se je že pred štirimi leti od nje odselil v Teheran, torej si je povsem upravičeno poiskala drugega moškega. Še enega Iranca, s katerim je hotela nadomestiti prvega, je prepričana njena hčerka Lucie. Ki pa materi ne zameri izbire Irancev, temveč bolj to, da toliko menjuje moške. In njena zamera mora biti prav huda, dekle trpi, pozno prihaja domov in se ne mara pogovarjati z materjo. Pogovarja se edino z Ahmadom, ki tako izve, da se Lucie počuti krivo za poskus samomora Samirjeve žene, ker ji je poslala elektronska ljubezenska pisma med njenim možem in svojo materjo.

V tem filmu si vsi vse povedo, a nikoli pravočasno, a tudi tedaj, ko se zdi pravočasno, ni prav, ker je v povedanem vselej še nekaj zamolčanega ali pa nekaj zmote. Največja zmota pa je prav v Luciejinem občutku krivde, saj tistih ljubezenskih mejlov ni prestregla Samirjeva žena, marveč Samirjeva iranska delavka v njegovi čistilnici. Vse do finalnega prizora odsotna komatozna bolnica, Samirjeva žena, ta živi mrlič, postane tako glavni objekt filma, ki na ozadju te tenke linije med življenjem in smrtjo z izjemno senzibilnostjo in natančnostjo razgrne vso krhkost in zapletenost družinskih odnosov, nenehno na meji med razstavljanjem in sestavljanjem. Obenem, če ne predvsem, pa je Preteklost film o času, tako tem vsakdanjem, aktualnem času, v katerem gre tudi za aktualne zadeve multikulturnosti, kot času v pomenu stičišča in križišča raznih sočasnosti, križišča, ki je tako potencialno kot dejansko kritično, saj ne le v vsaki sedanjosti še biva preteklost, marveč ima lahko tudi sedanjost lastnost živega mrliča.