Malce bolj natančni poznavalci glasbe zagotovo vedo, da sta se John Lennon in Paul McCartney na začetku za kratek čas »podpisovala« kot Foreverly Brothers. Za to sta imela tehten razlog – na vsak način sta hotela biti kot brata Everly. To jima je po svoje tudi uspelo, najprej na odru, pozneje tudi za njim. K tej temi bi lahko veliko dodala tudi neznosna brata Gallagher. Vendar se bomo Dona in Phila Everlyja, ki se je pred kratkim za vedno poslovil, raje spominjali kot velikih glasbenikov, ki sta orala ledino rokenrola ter harmonično petje v tercah postavila za visok kriterij, ki so ga številni sicer res osvojili, vendar nikoli presegli.

Mladost na radijskih postajah

Četudi so rokenrol sprva nekateri imeli za hudičevo glasbo, se je že v njegovi zori pojavilo nekaj angelskih glasov. Nihče, niti najbolj konservativni krožki, namreč niso mogli preslišati ponotranjenih gospelov Elvisa Presleya ali ljubezenskih žalostink Roya Orbisona. Tudi ali predvsem zato je nova glasbena oblika našla zatočišče pri širokih množicah raznovrstne publike, saj je afirmirala človeški glas takšen, kakršen je – brez olepšav, prepoln iskrenih čustvenih odzivov.

Rokenrol so lahko peli vsi, ki so se našli v njem. Vendar pa so zahteve kmalu postale višje. Oblikovali so se kriteriji, ki so naredili prvo selekcijo med pevci – stopiti na oder in nekaj godrnjati v mikrofon ni bilo več dovolj. »Izpraznjeni« prostor je bil kot nalašč za Dona in Phila Everlyja, ki sta v drugi polovici petdesetih let minulega stoletja mlado glasbeno obliko osvežila s prefinjenim mozaikom popularnih melodij in – sicer rahlo modificirane – apalaške dediščine. Rokenrol je z njima pridobil jasne prizvoke bluegrassa. Zato niti ni bilo presenetljivo, da sta brata v istem hipu (torej leta 1957) postala junaka na številnih konservativnih univerzah ameriškega juga.

Česa drugega od bratov, ki sta rano mladost preživela na različnih radijskih postajah, pravzaprav ni bilo pričakovati. Njun oče Ike ju je namreč pogosto vključeval v svoj otroški program. V tem razgibanem okolju in na manjših odrih sta kot Everly Family spoznala skrivnosti industrije zabave in se sčasoma osamosvojila. Vseeno je njuna prva mala plošča Keep A' Lovin' Me (1956) šla mimo ušes poslušalcev in pogodba z založbo Columbia je splavala po vodi. Družinski prijatelj Chet Atkins vseeno ni izgubil zaupanja in je fantoma pomagal, da sta spoznala Wesleyja Rosa, ki jima je priskrbel novo pogodbo s Cadence Records. Februarja 1957 sta stopila v studio in naredila drzno potezo – izbrala sta skladbo Bye Bye Love, ki jo je pred tem zavrnilo trideset že uveljavljenih glasbenikov na čelu s samim kraljem rokenrola.

In zadela terno. Pesem je takoj skočila na drugo mesto lestvic, tik za »medvedka« Elvisa Presleyja, kar je bilo lahko kralju vsaj malce v zadoščenje. Razigrana brata sta v hipu spoznala, da utegne biti sodelovanje s piscema skladbe Felice in Boudleauxom Bryantom zanju (komercialno) koristno, zato sta še naprej pridno snemala njune pesmi. Že jeseni istega leta sta se z njuno skladbo Wake Up Little Susie, ki je spremenila življenje tudi Davidu Lynchu, povzpela na vrh lestvice, hkrati pa začela skladati tudi svoje pesmi (Till I Kissed You).

Sprla sta se za skoraj deset let

Ponekod »sporna« Wake Up Little Susie predstavlja tudi enega od pravzorov za tako imenovano angleško invazijo v šestdesetih letih, četudi se brata z njo nista mogla dostojno kosati. V tistem času sta zamenjala še založbo in menedžerja, kar je posledično privedlo do prekinitve sodelovanja z zakonskim parom Bryant. Za novo založbo Warner sta posnela svojo najbolj prodajano malo ploščo Cathy's Clown, katere tehniko petja sta v skladbi Please Please Me poskušala ujeti Lennon in McCartney. Podobnih nalog so se lotevali tudi Simon & Garfunkel, Mamas and Papas, Bee Gees, The Byrds, Beach Boys in The Hollies – Graham Nash (pozneje zasedba Crosby, Stills, Nash & Young) svoje srečanje z bratoma v Manchestru leta 1960 opisuje kot »usodno« za njegovo nadaljnjo kariero. Izvajalci britanske invazije so bili vseeno »preglasni« za njune ubrane melodije, kar je prineslo prve večje razpoke v njunem odnosu. Prav tako nikdar nista znala nadomestiti izgube družinske naveze Bryant, tako da sta zadnjo večjo uspešnico – četudi album Roots iz leta 1968 velja za najbolj kakovostnega s kritiškega vidika – zabeležila že leta 1962 (That's Old Fashioned). Da brata Everly vendarle nista nikoli prišla iz mode, je pred kratkim dokazala nenavadna naveza Billieja Joeja Armstronga (Green Day) in Norah Jones. Njun projekt Foreverly je – če zanemarimo vrstni red pesmi na plošči – čisto pravi »remake« oziroma prepis albuma Songs Our Daddy Taught Us, ki sta ga Don in Phil kot drugega po vrsti in v posvetilo svojim vplivom izdala leta 1958.

Nihče se ne more spreti tako kot bratje. To sta Don in Phil demonstrirala na najboljši in javen način – na odru, med koncertom, kjer je Phil v jezi razbil kitaro ter odkorakal z odra, Don pa je nadaljeval koncert in ga zaključil z izjavo: »The Everly Brothers sta razpadla že pred desetimi leti.« Brata nista spregovorila niti na očetovem pogrebu (1975), dokler ju Albert Lee ni prepričal v povratniški koncert v londonskem Royal Albert Hallu. Leta 1983, deset let po omenjenem incidentu v Kaliforniji, sta Don in Phil znova nastopila skupaj. Tokrat z zelo pomembno razliko – od takrat naprej sta pela vsak v svoj mikrofon!

Njuno vrnitev so izkoristili številni glasbeniki, ki so bili pod njunim vplivom. Paul McCartney se jima je za vse oddolžil s poklonjeno pesmijo On the Wings of the Nightingale, Mark Knopfler prav tako (Why Worry), znova sta sodelovala z »mecenom« Chetom Atkinsom, na svojo turnejo Old Friends ju je povabil dvojec Simon & Garfunkel. Paul McCartney je pri tem zapisal: »Brata se pred tem nista videla tri leta. Tik pred prvim koncertom sta se srečala na parkirišču in skupaj zapela. Po vseh teh letih je bil to še vedno zven, v katerega sem se zaljubil kot smrkavec – in še vedno popoln.« Te pesmi so tretjega januarja tudi dejansko postale »foreverly«.