Zima, ki je ni, je dobra in je slaba. Občine bodo prihranile vse tiste lani enormne stroške vzdrževanja cest. Slovenska smučišča pa bi za mraz in sneg z zobmi in golimi rokami grizla v zamete. Zaplate snega na zeleneči travi, ob katerih sredi januarja cvetijo trobentice, ne napovedujejo nič dobrega. Milijonske izgube žičničarjev bo namreč občutil tudi zadnji pek v mestu. V turističnih agencijah brnijo telefoni. Erika Kerneža iz Turistične agencije AŽ pove, da imajo veliko manj rezervacij tik pred zdajci za krajše termine. In teh pri ponudnikih v primerjavi s prejšnjimi sezonami, bolje rečeno pred splošno krizo v Sloveniji, ni težko dobiti. »Včasih je bilo mogoče dobiti le tedenske pakete, tik pred zdajci pa samo še najdražje ponudbe, saj je bilo vse ostalo že razprodano, včasih že od septembra naprej,« pojasni. Sama lahko še vedno stranke preusmeri v toplice, hotelirji, žičničarji in gostinci v smučarskih središčih te možnosti nimajo.

Čas je za terme

Tudi zato mi v Cerknem, ki ga počasi najeda melanholija, sogovorniki povedo, da je čas za terme. Da ni več kaj razmišljati, ampak jih čim prej zgraditi. »Termalni izvir že imamo, zanj plačujemo celo koncesijo,« pojasni Borut Pirih iz Lokalne turistične organizacije Laufar. »To ne bi pomenilo samo preskoka Cerkljanske, ampak širše regije. Imamo zaledje Italije, ki dnevno potuje čez vso Slovenijo v toplice, in zakaj ne bi tega izkoristili,« se sprašuje. Jasno je namreč, da enemu najsodobneje opremljenih slovenskih smučišč nizka nadmorska višina lahko uniči ves trud in izniči vsak vloženi evro. Letos so naprave na zelo okrnjenem delu smučišča delovale vsega deset dni. Obisk je bil slab. Zasedenost v hotelu na vrhuncu sezone je 10- do 20-odstotna. Stroški tehničnih pregledov, da lahko sploh poženejo naprave, pa gredo v stotisoče evrov.

Med najbolj vpetimi v zimski turizem je prav Hotel Cerkno, hotelir, gostinec in žičničar v enem. Z 90 stalno zaposlenimi in dodatnimi 120 pari rok pozimi. Ki sedaj v pripravljenosti čakajo doma, da stisne mraz in poženejo topove. Direktor hotela Vasilij Sedej pove, da je vreme pač loterija. In da ta zima ni prva zelena in zagotovo ne zadnja. Eno bodo nekako preživeli, hudo bo, če se bodo ponavljale. Cerkljansko smučišče se je posodabljalo med zadnjimi, ko se je že vedelo za globalno segrevanje. So na to tedaj pomislili, kaj preračunali?

Sedej je prepričan, da je letošnja zima nekaj posebnega, in postreže s podatki, da so bile letošnje povprečne januarske temperature najvišje v zadnjih 63 letih in da so tudi do 9 stopinj Celzija nad dolgoletnim povprečjem. »Predvidevanja glede globalnega segrevanja so bila pred desetimi in več leti bistveno nižja, kot so potem povprečne temperature dejansko narasle. Zato je bila odločitev za izgradnjo sistema zasneževanja po vseh predvidevanjih smiselna, saj smo v zadnjih dvajsetih letih ob pomoči umetnega zasneževanja beležili zelo stabilne zimske sezone z zadovoljivo snežno statistiko. Da bi postalo letošnje vreme norma tudi za prihajajoče sezone, pa bi razumevanje vremena postavilo precej na glavo,« meni Sedej.

V Cerknem so upali, da bi letos z dobro sezono lahko izplavali iz krize in dolgov, ki so se jim nabrali po večjih naložbah v preteklih letih, a se očitno to ne bo zgodilo. Čeprav so bili obeti dobri. Tudi po zaslugi zaprtega Kanina je bilo 15 odstotkov več rezervacij hotelskih storitev, boljša je bila predprodaja smučarskih kart. »Na koncu sezone bomo prešteli obratovalne dni in se odločili, ali bomo denar vračali ali pa naslednje leto tem smučarjem ponudili popuste. V hotelu imamo trenutno nekaj gostov, a kdor sem prihaja izključno zaradi snega, je rezervacijo odpovedal. Tukaj se držimo načela, da denar vračamo. Ne zato, ker bi nam ga ostajalo, ampak zato, ker ne bi radi izgubili gosta,« je prepričan Sedej. »In eno napako imamo,« prizna, »ne znamo se povezovati, vsak gleda na svoj vrtiček, že v lokalnem okolju, kaj šele širše.«

Tudi Borut Pirih meni, da hitre alternative letošnji zeleni zimi ni, a tudi hitrega ukrepanja za naprej ne opazi. »Kar čakamo in upamo na vsaj en mesec snega. A ta čas izgubljamo za druge odločitve, ki bodo pomembne za naslednje leto. Taka sezona se lahko ponovi,« je prepričan in vzroke za apatijo vidi tudi v tem, da večina Cerkljanov ni vključena neposredno v turizem. »To se jih trenutno ne dotika, a to je zaključen krog. Vsakega občana lahko to v naslednjih letih prizadene.«

Gostinec Matjaž Peternel iz Gostišča Gačnk pod smučiščem vrata odpre dobre volje, zdi se, da s humorjem odganja skrbi. Na domačiji, kjer se je zdravnica Franja Bojc poročila in kjer je bila med drugo svetovno vojno javka, je tistega dopoldneva skuhal vsega pet malic. Večino zaposlenih ima na dopustu. »Letošnje leto smo iz zimskega izkupička nameravali zunaj narediti prizidek in bo bržkone moral počakati še kakšno leto. K sreči nimamo kreditov, smo pa prikrajšani za vizijo, kako naprej. Mi na podeželju še vedno gledamo, da vsako leto nekaj novega naredimo,« se posmeje.

Zaprto smučišče se mu pozna. Odneslo mu je ves turizem od božiča do 15. januarja, najboljše dni. »Tudi mi imamo sobe in svoje goste, ki redno prihajajo k nam, a v tem letu smo si zgolj veselo dopisovali, medtem ko so bile sobe prazne,« se kislo nasmehne. »Če ne bi bilo Bolnice Franje in smučišča, k nam ne bi zašel prav nihče. Smučarji, ki letos niso prišli v Cerkno, so verjetno odšli kam drugam, v Avstrijo, Italijo, in zlahka ugotovili, da v dveh urah in pol pridejo na dobro opremljeno smučišče. In bodo naslednje leto na Cerkno pozabili. Ne samo letos, ta odsotnost gostov se nam lahko pozna še v naslednjih letih,« pomodruje in medtem s prstom po prtu išče svetle točke. »Je pa res, da imamo sedaj čas, da se še bolj posvetimo poletni sezoni. Da naredimo reklamo. Sami od sebe smo odvisni. Ves ta razvoj podeželja, o katerem se toliko govori, je samo nabiranje točk, učinka pa nobenega,« izstreli. Decembra so v gostišču prevetrili kulinariko in prepričali domače goste, da jih obiščejo med vikendi.

Mesar Ivan Podobnik v Čeplezu izdeluje najboljše kranjske klobase. Pozimi jih je kot slovensko posebnost prodajal tudi na cerkljanskem smučišču. Na zeleno zimo ne gleda enoznačno. Kot čebelar vidi, da za naravo to ni dobro, za Hotel Cerkno je zelo slabo, samim krajem pa je zelena zima samo v prid. Ne bo stroškov pluženja in ta denar bi lahko vložili kam drugam. »Ah, pa saj ga vseeno ne bo nikjer,« zamahne z roko. »In tudi če vendarle zapade sneg, so ljudje denar, namenjen smučariji, že porabili. Ko enkrat zacvetijo trobentice, je s smučarijo konec,« doda. Sam zaradi odjuge ne bo veliko prikrajšan. Prodaja ni bila tolikšna, da bi bilo vredno govoriti o izpadu, pravi. »Kvalitete se ne gleda več, samo ceno. V drugih avstrijskih in italijanskih središčih pogledajo, da najprej prodajo tisto, kar imajo v kraju, šele nato gredo po izdelke ven. Mi pa smo čisto izgubili kompas,« pravi glasno.

Na smučišču je medtem v kratki plohi priletel celo sneg. Upe je ubila vremenska napoved na Valu 202 za naslednji dan: »Brez padavin, temperature bodo spomladanske.«

Naslednje jutro na istem radiu: »Ta vikend bodo slovenska smučišča praznovala svetovni dan snega.« Prosim?

Države ni doma

V Kranjski Gori mi Matej Kalan pove, da so pri njih praznovanje preložili. Kaj pa naj bi. Pod Vitrancem izposoja smučarsko opremo, servisira smuči in uči smučanje. Kar je nazadnje premetaval številke, mu je zelena zima doslej odnesla 20 do 30 odstotki pričakovanih prihodkov. »Veliko marketinških prijemov smo uporabili, da je izpad samo tolikšen, imam občutek, da imajo ponekod še večjega,« pove. »Internet je danes glavno orodje marketinga, raznolika ponudba za različne goste, utrjevanje ugleda podjetja, akcije in pa reklama, da se v Kranjski Gori vendarle da tudi smučati. Za otroke je snega dovolj, njim ni pomembno, da imajo celo kuliso zasneženo,« razloži in ostaja optimist.

To, da je v Kranjski Gori ob takšnih razmerah mogoče smučati, mnogi pripisujejo čudežu. Je edino smučišče in po pripovedovanju Kranjskogorcev bojda celo edino v Evropi, kjer se v tem trenutku smuča na 800 metrih nadmorske višine. V četrtek se je po petih odprtih progah spuščalo 330 smučarjev. Otroci so na zaplati snega uživali, se spuščali po riti, trebuhu, nosu. Kakorkoli, samo da je šlo.

Klavdija Gomboc iz RTC Žičnic Kranjska Gora je vesela čisto vsakega posebej, a vendarle z nekoliko grenkega priokusa doda, da zaradi vremena dnevno izgubljajo 1500 gostov in da jim je letošnja odjuga že odnesla 60.000 smučarjev ter milijon evrov prometa. »To je izpad, ki ga je nemogoče nadoknaditi. Slovenski žičničarji, ki smo vsi bolj ali manj v težavah že več let, smo upali na dobro sezono in izhod iz te težke finančne situacije. Mi smo si želeli ponoviti vsaj lansko povprečno sezono s 190.000 smučarji.« Nihče jim ne more očitati, da se niso trudili, obeti so bili dobri, predprodaja kart tudi. A številke na koncu bodo katastrofalne. Po najbolj črnem scenariju jih lahko doleti stečaj.

Še bolj črn oziroma ironičen scenarij za dolino bi bil, da temperature vendarle padejo pod minus pet, pa žičničarji, ki so jim že pri zagonu z 200.000 evrov pomoči pomagali drugi turistični ponudniki v kraju, ne bi imeli več denarja za zagon snežnih topov. »Če žičničarji ne plačamo električne energije, nam jo lahko odklopijo, tako kot doma. Z dobavitelji se dogovarjamo za obročna odplačevanja. Glede na to, da so to podjetja v delni državni lasti, bi nam lahko priskočila na pomoč,« pravi Gombočeva. Skoraj bolj kot dež jo namreč te dni boli, da na državni ravni ni človeka, ki bi jim prisluhnil. »Nihče ni pripravljen komunicirati z nami, ni pristojnega ministra, ni pristojnih na samem direktoratu, niti ne vedo, pod katero ministrstvo spadamo,« je jezna. »Kakor da je država pozabila, da smo alpska turistična destinacija. In vse, kar prosimo državo, ministrstvo za finance in ministrstvo za gospodarstvo, je prošnja za malo posluha za vsa tista podjetja, ki sploh še delujemo,« roteče pogleda naju s fotografom. Podobnega posluha, kot so ga denimo deležni čebelarji, ko se jim zgodi slaba letina. Če ne bo pomoči, se lahko zgodi, da bo po 60 propadlih v zadnjih desetletjih za vedno obstalo še nadaljnjih pet smučišč. In če v Kranjski Gori propade smučišče, propade destinacija.

Posledice ne bodo majhne. V dolini je od zime neposredno odvisnih več kot tisoč družin.

Za štirinajst družin njegovih zaposlenih skrbi hotelirja Slavka Mikliča. V torek popoldne v deževnem nalivu se je ob najinem telefonskem pogovoru zdelo, da mu gre na jok. V četrtek, ko je posijalo sonce, je bil vedrejšega obraza, a z nič manj skrbmi in strahom neprenehoma nekje v podzavesti. »Če bi imel ta hotel na kolesih, se pri priči odpeljem. Samo tri kilometre čez mejo in stvari bi bile lažje.« Boli ga, kako ima lahko turistični delavec le tri kilometre čez mejo zaradi razumne oblasti toliko boljše pogoje, pri nas pa nimamo razvite niti najosnovnejše infrastrukture. Kako naj bo tako konkurenčen avstrijskemu kolegu? »Vse delavce imam zaposlene za nedoločen čas, obdavčen sem 42-odstotno, v dvajsetih letih nismo bili nikoli v minusu in še nikoli nobenemu gostu nisem nič zaračunal vnaprej,« pripoveduje, zato ga zlomi, ko jih od države dobiva po grbi. »Strah me je in nimam besed, da bi vam to žalost opisal. Izmučeni smo. Kredita ti ne da nihče več. In sedaj nam bodo pobrali še davek na nepremičnine. S tem davkom lahko jaz na Koroškem najamem hotel. A to nikogar ne zanima, nikogar ne zanima, če bomo imeli tu po koncu te katastrofe šeststo brezposelnih. Sedaj se pogovarjamo, kako bomo rešili poletno sezono in uredili jezero Jasna.« Žalostno je, da že sedaj ve, da bodo ob vseh potrebnih soglasjih znova trčili v steno.

Utrip spodaj, v centru Kranjske Gore, je klavrn. Na trgu samevajo prazne stojnice. Ponudniki pogledujejo skozi okna. Tanja in Žiga Židan sta v začetku decembra v centru odprla Židano marelo, trgovinico z unikatnimi izdelki slovenskih oblikovalcev, Mojčinimi in Kekčevimi piškoti. »Ponudniki se moramo prilagoditi, malo več napora terja, a to zagotovo ni nič slabega. Vedno se v teh kriznih trenutkih rodi kaj novega. Zaenkrat gremo borbeno naprej,« pravi Žiga Židan. Z decembrsko prodajo sta zadovoljna, januarja pa čez prst ocenjujeta na 40-odstotni izpad. A njuna branža je takšna, da lahko upata še na poletje. Židan v Kranjski Gori oddaja tudi apartmaje, v Hiši Neža je našel tržno nišo z oddajanjem udobja. December je bil boljši kot lani, januar slabši. »Slika pa bi bila precej slabša, če ne bi pobrali avansov in poskrbeli, da gostje vseeno pridejo. Dobro kaže za februar, marec se tudi dobro prodaja. Vse pa je odvisno od vremena,« prizna. Zasebni apartmaji so sicer bolj ali manj prazni. Konkurenco jim predstavljajo hoteli, kjer skoraj po isti ceni ponujajo poleg še savno, bazene, centre dobrega počutja, brezplačne avtobusne prevoze na druga smučišča... »Dumping cen je dolgoročno škodljiv,« k temu doda Žiga Židan.

Direktorica Lokalne turistične organizacije Kranjska Gora Mirjam Žerjav se po telefonu dogovarja, kam preusmeriti goste, kaj jim še ponuditi, da bodo ostali. Kako se dogovoriti z eno od tujih agencij, da jim angleških gostov ne odpelje čez mejo. Vse so naredili, da jih obdržijo, skupaj postrgali denar in jim uredili brezplačen avtobusni prevoz do Vogla. Potem se nam pridruži in za trenutek obsedi. »Obsedeno stanje,« pojasni. Ocenjuje, da Kranjska Gora zaradi mile zime vsak teden izgubi milijon evrov prihodkov. Najbolj so na udaru manjši ponudniki, ki so vezani na individualne goste, teh pa ni. V stiski so tudi že večji hoteli, saj tudi oni nimajo povpraševanja in rezervacij za naprej. Nadoknaditi se ne bo dalo. »V turizmu velja, da postelje, ki je nisi prodal danes, ne moreš jutri prodati dvakrat,« razloži. To, da se bodo smučarji tudi drugo leto, pa naj bo doma še toliko snega, preusmerili drugam, se ji ne zdi le bojazen, ampak realnost. »Že ko je šolski minister združil dva tedna počitnic, nam je en teden izpadel, in to se nam še danes pozna,« pravi.

Kaj je alternativa zimam brez snega? Žerjavova je prepričana, da je ta zima izjema: »Zelo težko je v Kranjski Gori pozimi ponuditi kaj drugega kot smučanje in druge aktivnosti na snegu. Bazeni, centri dobrega počutja in animacije zimskim zanesenjakom pač tega ne morejo nadomestiti. Priložnost so drugi meseci, meseci nizke sezone.« V teh razmerah pa upa na razum bank pri reprogramu kreditov ter na odziv države. Najprej s pomočjo žičničarjem, nato pa s sistemskimi rešitvami za turizem, lahko tudi po vzoru sosednje Koroške, kjer žičničarjem eno tretjino pomoči pripeva država, tretjino dežela, tretjino pa vsi akterji, ki živijo od turizma. »Podobno zakonodajo smo pred desetletjem že imeli, a je na ustavnem sodišču padla. Čas bi bil ponovno razmisliti o njej,« meni.

Z božjo pomočjo

Za zimsko idilo se je treba potruditi samo do meje z Italijo. V Trbižu je sneg. Smučišče na Višarjah sicer deluje le do polovice, smučarjev se ne drenja, a slika je zrcalna. In tudi ni krivo samo vreme, v Furlaniji-Julijski krajini so se že po drugi svetovni vojni dogovorili, kaj želijo imeti od turizma in danes se vsi skupaj promovirajo kot alpska turistična destinacija. Nad žičnicami bdi regijska javna družba Promotur. Smučanje spodbujajo dežela in ministrstva, s tem ko omogočajo brezplačno smuko za otroke do deset let in domačine. Na vrhu Višarij Slovenka Sonja Baron in njen sin Alfredo, lastnika gostišča Rododendro, povesta, da vendarle tudi tu obisk peša. Če smučišče ni celo zasneženo in dokler ne bo v dolini dovolj snega, tudi tu ne cveti,« pravi Sonja. Nič ne pomaga, če tu sneži, v dolini pa pada dež. Svoje je naredila tudi kriza. Slovencev je bilo lani po zlomu Kanina precej več, letos jih ni toliko. »Ma, na Višarjah se vedno rešimo,« vskoči Alfredo. Zaradi križa in cerkve? »Točno zato,« se zasmeje.

Na soncu pod cerkvijo se greje in krepča družba Slovencev. »Zelo smo navezani na slovenska smučišča, vendar je letos v Sloveniji turna smuka mogoča samo na Voglu, Krvavcu in nad 1400 metri nadmorske višine, a tam je zaradi novega snega še nevarno. In smo zato za turno smuko izkoristili izjemno primerno romarsko pot na Višarje, varna je in lepo zasnežena,« razloži Damijan Ambrožič iz Kranja.

Ni kaj, slovenske zelene smučarske piste ne bodo davka terjale samo to zimo. Turistični ponudniki jih bodo odplačevali še leta. Z obrestmi za premostitvene kredite, z manjšim obiskom, z večjim trudom za gosta in s svojim zdravjem. Čustvena vpetost v posel je pri sogovornikih velika. »Kako naj sodelavcem povem, da smo leto končali v rdečih številkah. Še nikoli doslej ga nismo, mene je sram,« mi čisto osebno stisko ob slovesu zaupa hotelir. Dnevna vpetost v stres in izčrpanost bosta pustila svoje posledice.

Ko se iz Trbiža vračam proti Bovcu, napovedovalka po radiu pove, da bo vreme naslednje dni precej kislo. In da o snegu še vedno ni sledu.

V Bovcu zaslepi bel pogled na Kanin, edino slovensko visokogorsko smučišče, ki ga vsako leto pobeli naravni sneg. A naprave na njem že drugo sezono stojijo.