Če je kultni Wall Street Oliverja Stona iz leta 1987 razodel, da je »pohlep dober«, in nadaljevanje iz leta 2010 (Money never sleeps), da je »pohlep legalen«, potem je Volk z Wall Streeta pokazal, da je pohlep zabaven. Temu pritrjuje tudi svetovno občinstvo, ki se ne more zadržati, da ne bi izbruhnilo v smeh, ko se Leonardo di Caprio skrivoma plazi do svojega ferrarija, niti tedaj, ko je tema mizogini odnos borznih posrednikov do ženskega spola, kot na primer začetni prizor britja glave male borzne posrednice, ki dobi v zameno deset tisoč dolarjev v gotovini, ali pa splošno obravnavanje žensk kot spolnih objektov in gospodinj.
»Pohlep je zakonit«
V intervjuju za nemški Süddeutsche Zeitung pred nekaj leti je Michael Douglas (Gordon Gekko v Wall Street in Money never sleeps) lepo opisal, kako so negativci z Wall Streeta postali pozitivci. »Sploh vam ne morem povedati, kolikokrat se mi je to zgodilo. Sedim v restavraciji, ravno bi rad plačal, za mojim hrbtom pa stoji borzni posrednik ali menedžer hedge skladov, me potreplja po ramenu in reče: Hvala, gospod, zaradi vas sem na Wall Streetu. Vedno me ima, da bi mu rekel, hej, ampak on je bil baraba – no, medtem sem uvidel, da nima smisla.« Kako je torej Gordon Gekko postal pozitivec?
Dvajset let po prvem Wall Streetu in potem ko je zaradi finančnih špekulacij in nenasitnega pohlepa končal v zaporu, je Gordon Gekko spet na svobodi. Po prihodu iz zapora je napisal knjigo Ali je pohlep dober, knjiga postane uspešnica, nekdanji negativec pa čez noč postane medijska zvezda, ki prireja motivacijske govore in podpisuje izvode lastnih spominov. Na enem od predavanj, kjer med »navadnim« občinstvom vendarle prevladujejo navdušeni menedžerji in borzni posredniki, Gekko izreče ključni stavek nadaljevanja Wall Streeta: »Nekdo me je spomnil, da bi nekoč rekel, da je pohlep dober, no, zdaj je pohlep legalen.«
Z vprašanjem, kaj sploh je pohlep, se je ukvarjal že Aristotel, kako pomembno se mu je to vprašanje zdelo, pa daje vedeti že dejstvo, da je problem ustvarjanja bogastva postavil na sam začetek svoje Politike, kjer uvaja distinkcijo med »naravno« obliko menjave in njenimi »nenaravnimi« odvodi. Pri prvi obliki ustvarjanja bogastva je namen akumulacije »dobro življenje«, medtem ko je pri drugi obliki ustvarjanja bogastva menjava sama sebi namen. Z drugimi besedami, ko cilj postane sam proces menjave, ta postane ekscesivna, »nenaravna«, in to je tudi razlog, zakaj je Aristotel davno pred sholastično obsodbo finančnih špekulacij oderuštvo poimenoval za največje zlo; pri oderuštvu namreč korist/užitek izvira iz samega denarja.
Volk z Wall Streeta – vzdevek, ki si ga je Jordan Belfort, finančni špekulant, prislužil za svoj izvirni stil poslovanja – si je nagrabil bogastvo ravno s to drugo, »ekscesivno« vrsto menjave. Scorsesejev film, ki bazira na resničnih dogodkih, spominih glavnega junaka, spremlja vzpon in padec mladega borznega posrednika, ki ga je na filmskem platnu upodobil Leonardo DiCaprio in ki se leta 1987 zaposli v uglednem podjetju na Wall Streetu. Toda že prvi dan, ko dobi licenco za borznega posrednika, borzo doleti zloglasni črni ponedeljek.
Ker je ostal brez dela, se mladi Belfort odloči, da bo ustanovil garažno podjetje, pri tem pa se namesto na milijonske vrednosti osredotoči na delnice, ki ne presegajo vrednosti nekaj centov. Ustanovi družbo Stratton Oakmont in skupaj s še petdesetimi zaposlenimi konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let napihuje vrednost delnic in cente spreminja najprej v tisoče dolarjev, dokler končno ne obrača že na desetine milijonov. In tu se začne pravi vzpon našega antijunaka, ki ga lahko povzamemo kot neskončen niz razuzdanih orgij.
Poanto filma najlepše razkriva droben detajl, ki nas ravno, ko je pripovedovalec hotel razložiti, kako je sploh prišel do takšnega bogastva, ki bi ga Aristotel označil za »nenaravno«, vrtoglavo vrača v libidinalno ekonomijo. V nekem trenutku, v najboljši maniri likov iz zgodnjih filmov Woodyja Allena, Leonardo DiCaprio prebije »četrti zid« in se po poskusu, da bi pojasnil, kaj je IPO (Initial Public Offering), prva javna ponudba zasebne družbe z namenom, da pridobi kapital za nadaljnjo rast bla bla bla … ustavi, pogleda v kamero oziroma v nas in reče: »Pa saj tako in tako ne boste ničesar razumeli!«
»Titanic na mamilih«
In ravno to je »resnica« filma. Volk z Wall Streeta ne pojasnjuje skoraj ničesar, to ni Inside Job ali Margin Call, ki sta vsak na svoj način poskušala gledalcu odkriti, kaj se skriva za zaprtimi vrati Wall Streeta. Za vrati Stratton Oamonta se ne skriva nič razen večnih orgij ali z Lyotardovimi besedami – »libidinalnih investicij«, ki poganjajo tudi tiste prave investicije. Na začetku filma stari in izkušeni broker, ki ga igra Matthew McConaughey, med izmeničnim konzumiranjem kokaina in koktajlov Belforta vpraša, ali drka. »Kolikokrat na teden?« – »Hm, trikrat, štirikrat…« In mu pojasni, da sam to počne vsaj dvakrat na dan, takoj ko se zbudi, in potem še po kosilu: »Pomisli malo, ves dan delaš s številkami, moraš se malo sprostiti…« Pozneje v filmu eden najtesnejših Belfortovih sodelavcev na zabavi, ki se ravno dobro razvnela, sredi množice pred prsato plavolasko potegne ven svojo stvar in si ga vrže na roko.
S 506 omembami besede »fuck« je Volk z Wall Streeta postavil nov rekord v zgodovini nedokumentarnega filma, s katerim se je skoraj poldrugo desetletje kitilo Samovo poletje (1999) Spika Leeja. Pomaga seveda, da film traja kar tri ure, a odgovor na vprašanje, zakaj je Scorsese posnel tako dolg film, ki bi ob dobri montaži lahko trajal tudi manj, se skriva morda ravno v tem, da bi lahko v povprečju lahko vsako minuto trikrat nekdo izgovoril »fuck«. Seks in mamila so povsod. Od menjavanja borznih posrednikov na poceni in dragih kurbah prek oralnega seksa v steklenem dvigalu do snifanja kokaina s prsi ali riti. Pritlikavci dobesedno letijo po zraku, našega zadrogiranega borznika prevažajo domov s helikopterji, libidinalni vrhunec filma pa je nedvomno potop ogromne jahte samo zato, ker si je naš junak zaželel sredi nevihte priti do Monaka, da bi rešil milijone v švicarski banki.
In kaj naredi Belfort, ko se jahta, s katero se je nekoč prevažala Coco Chanel, začne potapljati? Tik pred potonom vzame odmerek »kvaluda«, pomirjevala, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih veljalo za rekreacijsko mamilo z močnim hipnotičnim učinkom, ker – »nima smisla umreti trezen«. Beograjska publika je tudi v tem trenutku enoglasno planila v smeh odobravanja, sočustvujoč z bogatim in razuzdanim posrednikom, ki mu niti brodolom ne more preprečiti, da ne bi iz zagatne situacije iztisnil še zadnjega užitka. In to je točka, ko se Volk z Wall Streeta prelevi v Titanic na mamilih: celo ko je jasno, da se bo jahta potopila, se Leonardo DiCaprio ne bo odrekel življenju ali rešil svojo ljubezen, ampak bo prijatelja poslal po zadnji odmerek »kvaluda«, da proslavi še zadnje dejanje avtodestrukcije.
Ko so Volka z Wall Streeta konec decembra na eni od predpremier, v neposredni bližini poslopja Goldmana Sachsa na West Streetu 200, ekskluzivno predvajali prav za ljudi z Wall Streeta, se odzivi niso bistveno razlikovali od tistih »običajne« posttranzicijske publike, ki namesto da bi obsodila življenje ekscesnih špekulantov, v njih vidi uresničitev lastnih »libidinalnih investicij« in fantazij. Ko pred koncem filma Belfort po prepiru z ženo razdre kavč in izbrska skrito zalogo kokaina, so borzni posredniki začeli skandirati, ko svojemu kolegu prizna, da je ozvočen in da mora sodelovati s policijo, pa je publika celo začela vzklikati: »Ne počni tega, bori se za svojo firmo!«
Kako pojasniti to prekrivanje med »običajno« in borznoposredniško publiko? Odgovor nam je že pred štiridesetimi leti, leta 1974, postregel francoski filozof Jean-François Lyotard v svoji knjigi Libidinalna eonomija. Čeprav je Jordan Belfort, naj se njegove pustolovščine in milijonski zaslužki zdijo še tako ekstravagantni, pravzaprav obrobni lik Wall Streeta, nam vendarle pove nekaj o delovanju današnjega finančnega kapitalizma. Volk z Wall Streeta zaobide ključne figure sedanje finančne krize, kot so Lloyd Blankfein iz Goldman Sachsa, Richard Fulda iz Lehman Brothers ali Charles Prince in Robert Rubin iz Citigroup, vendar tudi pokaže, da je v jedru politične ekonomije pravzaprav libidinalna ekonomija.
»Party banalnost« kot moderna različica »banalnosti zla«
Na to napotuje prizor, še pred samo ustanovitvijo Stratton Oakmonta, ko se Belfort v poceni restavraciji dobi s svojimi prijatelji šarlatani, ki osrednjo izkušnjo špekulacije črpajo iz preprodajanja trave. Leonardo DiCaprio potegne iz žepa nalivnik in jih poskuša prepričati, da lahko prav vsi, naj se zdi še tako neverjetno, postanejo borzni posredniki, in jim zada nalogo: »Poskusite prodati ta nalivnik.« Po začetnem dvomu eden od njih vzame nalivnik in DiCapriu reče: »Napiši svoje ime na kos papirja.« Ko se DiCaprio ozre okoli sebe, da bi našel kos papirja, bodoči borzni posrednik izpelje poanto: »Oh, nimaš niti nalivnika niti papirja. Ponudba in povpraševanje, bratec.« Sklep je preprost, a vseeno daljnosežen: vse dokler potreba ni prepoznana, ni pomembno, kako dober je izdelek. In posel Wall Streeta je ravno v tem, da ustvarja potrebe, ali z lyotardovskim besediščem – »libidinalne investicije«.
In vendar bi bilo zmotno misliti, da za vsemi nezgodami Wall Streeta, vključno z zadnjo finančno krizo, stoji pohlep. Tu ima do neke mere prav celo Forbes, ki je film pospremil s člankom z naslovom, češ da je Volk z Wall Streeta dokaz, da Hollywood svet financ vidi kot »seks, droge in rokenrol«. Po Forbesu je film v bistvu fantazija orgije, ne pa razumevanje pravega Wall Streeta. Volk z Wall Streeta je primitivna pornografija, ki nima nobene zveze z dejanskim delovanjem sveta financ, glavni junak pa enodimenzionalni lik brez prave globine.
V gori odzivov na film je v podobnem smislu odprto pismo na ustvarjalce Volka z Wall Streeta, pa tudi pravega »volka«, v LA Weekly naslovila Christina McDowell, hči Thomasa Prousalisa, ki si je dala spremeniti priimek, ker ji je oče »ukradel« identiteto. Pri komaj 18 letih jo je prisilil v pričanje pred sodiščem v New Yorku, da bi skupaj s kolegi naredili boljši vtis na poroto. Pravi Jordan Belfort je takrat pričal proti njenemu očetu, prevzel nase del krivde in obtožil nekdanje kolege, da bi jo odnesel z manjšo kaznijo. Christina avtorje filma obtožuje, da so »nevarni«, ker so vso to epizodo, ki je njeni družini uničila življenje, prikazali kot veliko zabavo, s tem popljuvali žrtve in omogočili neokrnjeno nadaljevanje sistema.
Seveda imajo tako Forbes kot žrtve prav. Ampak, obstaja problem: istočasno nimajo prav. Če sprejmemo, da Volk z Wall Streeta poveličuje party manijake današnjega kazino kapitalizma in odriva na stran njihovo krivdo in racionalnost pri sprejemanju odločitev, izgubimo izpred oči pomemben nauk, ki nam ga je zapustila Hannah Arendt v knjigi Eichmann v Jeruzalemu. Tako kot je »banalnost zla«, naj bo še tako banalna in birokratska, omogočala, da je stroj nacizma neovirano deloval, tako je tudi »party banalnost« zapisana v samo jedro Wall Streeta. Poanta ni v tem, da gre za dva enaka zločina, čeprav so lahko posledice včasih podobne ali enake in lahko pripeljejo do uničenja milijonov življenj. Poanta je v tem, da moramo prenehati z iskanjem »velikega krivca« iz ozadja, nekakšnega »masterminda«, ki da je povzročil finančno krizo, nekogaršnjih špekulacij, ki so imele realne učinke na materialna življenja celih narodov. Krivci vsekakor obstajajo, vendar so ljudje kot Jordan Belfort, pa naj bodo v svetu bajeslovnih zaslužkov še tako marginalni, prav tako odgovorni in navsezadnje ključni del celotne mašinerije.
»Eksces« je že del sistema
Na vrhuncu finančne krize, ki je sovpadel s predsedniškimi volitvami v ZDA, je leta 2008 celo Barack Obama, človek, ki ne bi postal predsednik, ne glede na barvo kože, če ne bi njegove kampanje sponzorirale nekatere od največjih bank, ki so krizo tudi povzročile, izjavil, da je »obdobje pohlepa in neodgovornosti Wall Streeta in Washingtona privedlo do finančne krize, ki je tako resna kot tista iz obdobja velike depresije«. Forbes in žrtve lastnih očetov se motijo, ker ne uvidijo, da racionalnost sistema in njegova iracionalnost nista v protislovju, temveč gresta vštric drug z drugim, še več, pravzaprav ne moreta drug brez drugega. Vprašanje subjektivitete, ki je neločljiva od užitka, je vpisano v samo srčiko politične ekonomije. Z drugimi besedami, vzporedno z ekscesnimi elementi sistema, kot je Jordan Belfort, se nujno oblikuje svojevrstna »administracija« užitka – in obratno, brez administracije užitka ne bi bilo niti ekscesnih elementov.
Ali, če gremo še korak naprej: tisto, kar je videti kot eksces, sploh ni eksces. Stvari so danes pač takšne, da tako imenovana paternalistična država uteleša sam Superego, toda namesto prepovedi užitka imamo permisivno dobo ekscesa. Po eni strani je bila celo hipotekarna kriza posledica zahteve Superega, naj tudi običajni ljudje »uživajo«, po drugi strani je ves sistem temeljil na nenehni proizvodnji potreb, ki so ustvarjale nove potrebe, kot v Belfortovem teoremu o nalivniku in papirju. Ali kakor bo to nepozabno povedal Gordon Gekko v zadnjem Wall Streetu: »Zaradi pohlepa ima moj barman tri hiše, ki si jih ne more privoščiti. Nima pa gotovine. Zaradi pohlepa imajo vaši starši hišo, vredno 200.000 dolarjev, za dodatnih 50.000 pa si kupujejo plazma televizorje, mobitele, računalnike in džipe, in, hej, zakaj ne še drugo hišo? Resnica je, da smo vsi del tega, banke, potrošniki, oni trošijo svoj denar in vse se vrti v krogu. Mati vsega zla je špekulacija. Ta je sistemska, zlobna in globalna, tako kot rak. To je bolezen in moramo se boriti se proti njej.«
In kakšen odgovor nam ponuja Gekko? Na predavanju, potem ko pride iz zapora zaradi finančnih špekulacij, ki so uničile na tisoče družin, bo ponudil samo tri besede: »Kupite mojo knjigo.« Prav v tej točki se tudi prekrivata fiktivni lik Oliverja Stona in resnični lik Martina Scorseseja. Tudi Jordan Belfort je po prihodu iz zapora napisal spomine »Volka z Wall Streeta« in zdaj kot novi finančni guru pridiga o slabih straneh špekulacije in pohlepa, mimogrede pa ljudi uči, kako naj prodajo nepotrebne nalivnike. Poanta je v ustvarjanju nepotrebnih potreb; tisto, kar povezuje Gordona Gekka in Jordana Belforta, je racionalnost in preračunljivost prvega ter brezmejna gonja za užitkom drugega. Eksces je že zapisan v sistem, tako kot je sam sistem zapisan v eksces.
Če se kot idealno občinstvo Volka z Wall Streeta preveč osredotočimo na eno, izgubimo izpred oči drugo, tako kot bomo, če pri Inside Job vso pozornost usmerimo na tiste, ki »zares« vlečejo vse niti, nujno izgubili »iracionalno« plat kapitala, ki vselej spremlja tisti »racionalni« segment. Scorsesejev Volk z Wall Streeta je dvakrat daljši od obeh delov Wall Streeta nemara ravno zato, da bi nam razkril, da so na videz banalne orgije finančnih vladarjev sveta prav tako pomembne kot njihove navidezne racionalne odločitve. Največji poraženci pri tem so tisti, ki kot zasebni detektiv, ki je Belforta spravil v zapor, samozadovoljno sedijo na podzemni, misleč, da so naredili veliko stvar, medtem ko »običajni« ljudje okoli njega o tem berejo ali ne berejo v časopisih, ne da bi uvideli, da je imel Belfort vendarle prav, ko nam je vsem v obraz zabrusil, da je ta svet za nas v resnici nepojmljiv.