Pravzaprav je na dosmrtni zapor obsojen le Krunoslav Prates, ki ga je nemško sodišče v Münchnu leta 2008 spoznalo za krivega sodelovanja pri umoru Stjepana Đurekovića (1983), nekdanjega komunista in direktorja hrvaškega naftnega podjetja INA. Gre prav za tisti umor, ki je pripeljal do zahteve nemških oblasti za izročitev Josipa Perkovića v skladu z evropskim pripornim nalogom in hrvaškega pogojnega refleksa s sprejemom zakona – tako imenovanega lex Perković, ki naj bi Hrvaško kot novo članico EU odvezal od spoštovanja pripornega naloga. Pa Perković še zdaleč ni edini bivši udbovski likvidator ali naročnik akcij, ki ga skrbno varuje Hrvaška. Med temi je tudi Vinko Sindičić, ki je osumljen vsaj dvanajstih umorov emigratov na zahodu, med drugim je odsedel tudi desetletno zaporno kazen v Veliki Britaniji zaradi neuspešnega atentata na Nikolo Štedula.

Učitelj in učenec

In prav preko primera Sindičić je povezana tudi slovenska zgodba. Mladina je konec osemdesetih let razkrivala, da Udba z emigracijo obračunava s plačanimi morilci, za katere se je sicer šele kasneje izkazalo, da gre v večini primerov za kriminalce manjšega ali večjega kalibra, ki so svoje kriminalne grehe odplačevali s »čiščenjem v imenu domovine«. In tudi Milan Dorič-Hanzi, ki naj bi po navedbah nekdanjega agenta vojaške obveščevalne službe, sedaj pa ljubiteljskega pregledovalca arhivov Romana Leljaka leta 1975 likvidiral hrvaškega emigranta Nikico Martinovića, je bil plačani morilec. Tako naj bi vsaj kazali dokumenti iz arhiva, medtem ko seznam, objavljen na portalu hrvaškega časnika Nacional, kaže celo, da je Dorič še dandanes registriran kot agent Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova). Ker je upravičeno domnevati, da Dorič ni edini bivši sodelavec Udbe na seznamu Sove, je morda toliko bolj jasno tudi njeno nasprotovanje zahtevi, da se povsem odprejo arhivi SDV.

Kot pravi strokovnjak na področju delovanja tajnih služb – tudi sam s kilometrino na področju »urejanja stvari«, danes pa predavatelj – John R. Schindler, se je od Udbe učila celo Cia, in to še precej preden so ZDA sprejele odločitev, da je težave bolje urediti daleč od doma, kot da jim potrkajo na vrata. Odstranjevali so predsednike vlad, poveljnike vojska, neprijetne opozicijske voditelje v državah, kjer bi lahko z zamenjavo oblasti izgubili vpliv, vse z izgovorom, da ščitijo ameriško svobodo. In čeprav so predsedniki od leta 1975 sprejeli kar nekaj dokumentov, ki prepovedujejo, da bi Cia izvajala umore v tujini, so si še pred terorističnimi napadi 11. septembra 2001 omislili nov termin: usmerjeno ubijanje. Ko so ZDA vstopile v vojno proti terorizmu, je ta definicija pomenila razliko med nelegalnimi umori in vojaško akcijo, usmerjeno proti sovražniku v tujini. Tako napad z brezpilotnim letalom na tuje državljane ali državljane ZDA, ki jih ZDA prepoznavajo kot teroriste, ni več umor, ki bi bil sodno pregonljiv – gre le za vojaško akcijo in žrtve vojne.

A če drži navedba Johna R. Schindlerja, da se je Cia učila tudi pri Udbi, je bila prekleto dober učenec. Kot je leta 2009 kongresnemu odboru razkril novi direktor Cie Leon Panetta, je nekaj dni po napadu na dvojčka predsednik George Bush dovolil Cii, da oblikuje strogo tajno skupino – v pomanjkanju boljše besede – morilcev, ki bodo poiskali in ubili voditelje Al Kaide. Morda bi kongresniki in javnost to informacijo še sprejeli z odobravanjem, če ne bi Panetta nadaljeval: Cia je morilsko nalogo oddala zunanjemu svetovalcu, razvpitemu varnostnemu podjetju Blackwater. Prvič v zgodovini je ameriška vlada odločitev o tarčah in umorih – no, usmerjenih ubojih – predala zasebnemu podjetju. Tako v vsej verigi, ki je pripeljala do »odstranitve« zunanjih sovražnikov, ni bilo več nobenega državnega organa, ki bi odgovarjal za kaznivo dejanje ali navsezadnje na neprijetna vprašanja zakonodajne veje oblasti. Dlje ko bo trajala vojna proti terorizmu, bolj bodo postajali razlogi za nasilno delovanje v tujini megleni.

Zadnji Divji zahod

Tudi sodnik kazenskega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča Martin Jančar je v svoji kolumni za ius.info zapisal, »da umori posameznikov, za katerimi stojijo obveščevalne službe, niti približno niso redkost in prav tako niso vezani na demokratičnost ali nedemokratičnost nekega političnega sistema oziroma političnega sistema neke države. Tukaj ne gre za izvršitev kazenske sankcije, ki je določena v skladu s pravnimi pravili in v sodnem postopku, v katerem se obsojeni lahko na ustrezen način brani, temveč zgolj za eliminacijo posameznikov, za katere se, na dokaj arbitraren način, oceni, da predstavljajo neko nevarnost in jih je treba zaradi tega odstraniti. Lahko bi rekel, da gre za zadnje področje, na katerem veljajo pravila Divjega zahoda, kjer zmaga tisti, ki uspe prej potegniti orožje, in je pravica na strani močnejšega.«

Težava je v tem, da je šlo pri vseh likvidacijah za kazniva dejanja, a se policija in preiskovalci v zahodnih državah takrat niso zganili. Udba je likvidacije izvajala s tihim privoljenjem Nemčije in Avstrije pa tudi Francije, zaradi strateške vloge, ki jo je v hladni vojni igrala Jugoslavija. Policijske preiskave so običajno zaplule v meglo, kakšen »incident« se je končal z izgonom udbašev, a nihče ni v resnici problematiziral delovanja SDV. Šlo je za nenačelno partnerstvo v sili. S padcem železne zavese in razpadom Jugoslavije so si na zahodu oddahnili, likvidatorji so poniknili v ilegalo, listine v arhivih pa so čakale na priložnostne zgodovinarje in samozvane raziskovalce.

Zanimivo je, da imamo večinoma vsi kar enotno stališče: če lahko policija zbere dokaze, pa kaznivo dejanje še ni zastaralo, naj zadevo preda tožilstvu. Ne le, da je šlo za zunajsodne umore, za mafijsko metodo, tudi noben takrat veljavni zakon ni niti v najširši interpretaciji opravičeval likvidacij. Jugoslavija takrat ni bila v vojni z nikomer, vojna proti terorizmu pa še ni bila aktualna. Ob tem so bili v mafijskem slogu likvidirani ne le teroristi, ki so načrtovali akcije v Jugoslaviji – in bi torej njihovo likvidacijo lahko upravičevali z obrambo države – pač pa tudi politični oporečniki, nedolžni spremljevalci in otroci, ki so se znašli ob napačnem času na napačnem mestu.

A le do sem smo na istem bregu. Od tu naprej se začnejo reinterpretacije zgodovinskih dejstev, obtožbe vseh povprek in oblikovanje ideološke fronte. Navsezadnje Leljakova »odkritja« ne prinašajo nič novega: SDV je morila v tujini. SDV je sredi sedemdesetih vodil Janez Zemljarič. Črne operacije v tujini je naročal republiški SDV. Za te ugotovitve pa ni treba kopati po arhivih, dovolj je poguglati.