Martinj Vrh, kjer dr. Benedičič s svojo ženo in tremi sinovi živi, je zaselek nad Železniki. Na drugo stran od Dražgoš, v še bolj strmem hribovju, kjer je sposobnost za grizenje kolen tekom generacij bržkone prešla v gene prebivalstva. In: »Kaj je bilo ljudem, da so se naselili tukaj,« se vpraša novinec, ko z vedno ožje ceste, ki vodi naprej na Soriško planino, zavije v še ožjo stransko sotesko, v kateri je prostora za rečico, cesto in sem ter tja kakšno hišo. Strmine so tudi 45-stopinjske, kar pomeni, da ima človek težave že s pokončno držo na dveh nogah, kaj šele da bi ob tem upravljal še kakšno kmetijsko mehanizacijo. Kolonija, ki je poselila vrh, se je na strminah domnevno ustalila v navezavi na dejavnost v Železnikih, kjer so od 14. stoletja talili rudo, za kar pa so potrebovali les oziroma oglje. Pridelava teh surovin je domnevno osnovni vir preživetja praprebivalcev iz Martinj Vrha.
Vas dejansko obsega cel hrib. Oziroma dva. Tudi sosednji spada pod isti zaselek. Vsaka visokogorska kmetija praviloma stoji samostojno, razdalje med njimi pa so tudi kilometrske. Pregovor »Kdo nima v glavi, ima v petah« v takšnih pogojih človeka po glavi udari bolj neizprosno kot kje drugje.
Trosilnik, avtomatska tržnica ...
»Ja, tukaj je treba kdaj o stvareh vnaprej premisliti,« pove 35-letni ing. Benedičič. Inženir oziroma doktor strojništva. Vse kmetije so mešane gozdarsko-živinorejske. Pretežno vzgajajo govedo. Visokogorske Milke? Ne, odgovori Benedičič in pove, da se njegove krave ne pasejo prosto. Tudi zato, ker je prestrmo zanje. »To pomeni, da bi pasel samo enkrat oziroma da potem ne moreš nakositi dovolj krme za zimo, kar pa ne znese. Zato pasemo zunaj samo mlado govedo, pa še to samo na terenih, ki so najtežja za obdelovanje. Imamo pa krave v prosti reji, to pomeni, da jih spuščamo iz hleva.«
No, najprej smo poskusili razjasniti nenavadno spektakularnost tega, da je kmetovalec tudi inovator. Tudi dr. Benedičič potrdi, da je kmetijstvo vendarle drugačno okolje za inovacije od industrije. »Kmetijstvo je delovno intenzivna panoga, v katero tehnološke rešitve prihajajo z zamikom. Molzni roboti na primer so še precej neuveljavljeni, medtem ko so v drugih vejah industrije roboti v uporabi že dolgo. Razloga za to sta po mojem vsaj dva. Deloma je kmetijski sektor bolj konservativen od industrijskega in kot tak težje sprejema novosti. Tudi izobrazbena struktura je na podeželju nižja. Na kmetijah so včasih ostajali ljudje, ki niso imeli kam drugam, čeprav se danes to spreminja in večina kmetov ve, da je izobrazba pomembna in da ostati na kmetiji z diplomo ni nobena huda reč. Obenem pa so v kmetijstvu procesi bolj naključni. Če avto sestavljajo roboti, lahko proces točno definiraš, medtem ko je narava raznolika, z več naključji, in je uvajanje tehnologij bolj zahtevno, kajti vedno te kaj preseneti.« Zato je naziv »kmetijski inovator leta« že sam po sebi poseben in pozornost vzbujajoč.
Na svojem posestvu s traktorjem kosi vsega 20 odstotkov površin, vse ostalo pa s samohodno kosilnico, katere jeklena kolesa omogočajo oprijem v strmini. Kako jo na strmini obrneš, se postavlja vprašanje. »Tako, da na koncu zaviješ navzgor, zabremzaš s sklopko, da eno kolo zastane, obrneš okoli njega, potem pa pustiš, da kosilnica sama zdrsne navzdol. V teh krajih niti ni veliko nesreč pri kmetijskih opravilih, ker smo zaradi razmer še bolj pazljivi. Zadnja smrtna nesreča v gozdu pri nas se je zgodila pred 15 leti, zgodila pa se je kmetu, ki je imel veliko izkušenj in je stalno sekal. A presenečenja so vedno možna. In iz takšnega primera je izšla tudi moja prva inovacija, trosilec gnoja. Gnoj se po travnikih trosi spomladi in jeseni, ko je teren najbolj razmočen in je tudi nevarnost, da se ti kaj zgodi, največja. Najprej se je oče obrnil s traktorjem na streho, potem se je brat prekucnil na bok, na koncu sem se pa še jaz nagnil oziroma zaustavil na neki hruški. To je bil razlog, da sem začel razvijati novost, da sem dogradil bočno trosilno napravo z dometom 25 metrov, s katero se da gnoj trositi s ceste,« doktor strojništva razloži, kako je svoje in življenja drugih ljudi znatno razbremenil nevarnosti, ki jo predstavlja traktoriranje po strminah.
»Top za gnoj, podobno kot top za sneg?!« pomislimo in vprašamo prostodušno. »Da, tako smo ga poimenovali tudi mi,« odvrne in nadaljuje: »Trosiš najprej z zgornje ceste, potem še s spodnje. Če je potrebno, moraš seveda še vedno zapeljati na njivo, vendar pa vsaj na mojih travnikih niti ni več mrtvih točk, do katerih domet naprave ne bi segel. Pri tem pa je zelo pomembno, da je raztros na vseh 25 metrih enakomeren. Tako je v našem primeru razlika v gostoti raztrosa med obema skrajnima točkama zgolj 18 odstotkov, medtem ko je pri doslej znanih napravah, ki imajo obenem tudi manjši domet, ta razlika večja.« Naprava je sicer precej enostavna. Na koncu prikolice za gnoj je montiran rotor z lopaticami, ki grabijo gnoj in ga mečejo vstran.
Če je dr. Benedičič na napravi za raztros gnoja na strojni fakulteti diplomiral, je doktorsko disertacijo opravil na zasnovi ter izvedbi avtomatske tržnice. Naprave, v kateri se lahko kupec z zelenjavo in drugimi dobrinami oskrbi sam. Tudi z jajci iz jajcemata, ki so jih v Kranju, kjer ena od dveh (druga v Železnikih) tovrstnih naprav stoji, sprva kradli, vendar je naprava sedaj dograjena in se tega bojda več ne da.
Dr. Benedičič, ki poleg kmetovanja na svoji visokogorski kmetiji opravlja tudi delo v laboratoriju na strojni fakulteti v Ljubljani, torej inovacije razvija rešujoč predvsem svoje oziroma lokalne probleme. Kar pa je za širšo javnost pomembno v kontekstu prizadevanj po konzumiranju bolj zdravih živilskih izdelkov, kot so v ponudbi v najširših prodajnih mrežah. Njegova kmetija je eko kmetija, torej kmetija, ki ne uporablja eko gnojil, temveč samo hlevski gnoj, predpogoji za tega pa so strogi in povezani s hrano, ki jo živali uživajo. In ta problem rešuje tretja Benedičičeva inovacija, ki se ji reče kondenzacijska sušilnica za seno.
Z dobro krmo do dobrega mleka
Marsikateri s tematiko manj seznanjen državljan se »eko« počuti že, če kupi mleko na kakem od mlekomatov, kar pa je utvara. Do ekološko pridelanega mleka prideš bistveno težje, pot do njega pa omogočajo prav naprave, kakršna je sušilnica dr. Benedičiča. Mleko krav, ki so krmljene samo s suho travo in pa s svežo travo, ki jo popasejo preko poletja, je bistveno boljše od mleka krav, ki jih krmijo tudi s silirano travo. Silirani travi kmetje sicer pogovorno pravijo »kislo zelje«. Takšna trava se balira pri 55 odstotkih vlažnosti, trava pa se sama konzervira, tako da je obstojna in kasneje možna kot krma. A pozor! Ugotovljeno je, da je takšno mleko po sestavi bistveno manj kvalitetno od mleka krav, ki so hranjene zgolj s suhim senom oziroma s svežo poletno pašo.
Dr. Benedičič pravi: »Problem je v tem, da je siliranje hitrejši in cenejši postopek od sušenja trave. Zato so ga tudi izmislili. Pri obračanju trave, ko jo sušiš, namreč nastanejo izgube. Krma zgubi približno 20 do 30 odstotkov suhe snovi. Kajti trava je sestavljena iz stebel in listov. Pri sušenju na travniku se listi sušijo hitreje kot stebla, in ko jo obračaš, se listi drobijo, to pa pomeni izgubo. Tako da na koncu dejansko dobiš samo stebla, čeprav imajo stebla obenem tudi nižjo energetsko vrednost od listov. Pri kravi pa velja, da daje toliko, kolikor vanjo vneseš. Zato so tudi začeli s siliranjem, ker si tako dobil energetsko bolj bogato hrano, katere stranske posledice pa so negativne. Iz tega je izšla ideja o kondenzacijski sušilnici, v kateri sušiš svežo travo in obenem odvajaš vodo. Zadeve so se sicer domislili v Avstriji. Mi smo tehnologijo kupili in jo nadgradili s posebnimi toplotnimi izmenjevalniki in posebnim kroženjem zraka, s čimer smo dobili še za 25 odstotkov boljši izkoristek.« S takšno sušilnico lahko travo osušiš v sušilnici in ne več na polju, kjer si odvisen od vremena, pa tudi izgube zaradi obračanja sena ni. Izkoristek je večji, kar je v radikalno strmih pogojih, kakršne nudi Martinj Vrh, sploh pomembno, obenem pa krma ostaja znotraj eko standardov.
Naj torej povzamemo krog inovacij. Če bi radi pili zdravo mleko, se boste prej ko slej odločili za seneno mleko, torej za mleko krav, ki se hranijo zgolj s svežo ali posušeno, nikakor pa ne s silirano travo. Vendar pa tudi seno ne more biti kar vsakršno, ampak je primerno zgolj seno iz trave, ki je zrasla na polju, pognojenem s kemijsko neoporečnim pristnim hlevskim gnojem. K optimiziranju takšne butične produkcije prispevajo inovacije dr. Benedičiča, strojnega inženirja z visokogorske kmetije nad Železniki. Človeka, čigar mali izumi predstavljajo pomembne stopnice pri razvijanju vse očitneje sanjanega ideala, da bi se živelj v Sloveniji hranil s kvalitetno, doma pridelano hrano.
