Bil je drugi januar. Mednarodni mejni prehod Jaša Tomić v Vojvodini. Stal sem pred modro tablo z dvanajstimi zvezdicami in svetlečim napisom Evropska unija. V rokah sem imel rdeč potni list, na katerem je tudi pisalo Evropska unija. Republika Slovenija.
»Tukaj ne morete čez. Pojdite nazaj,« me je zavrnil brkat mlad fant v lični modri uniformi romunske obmejne policije.
Zdelo se mi je, da ne smem popustiti.
»Saj je tukaj Evropska unija, ne?«
»Ja, to je Evropska unija,« je odgovoril.
»In to je potni list Evropske unije!« sem policistu vztrajno molel dokazilo o svoji identiteti.
»Tukaj ne velja. Morate nazaj.«
»Z evropskim potnim ne smem domov v Evropo? Se šalite?«
»Ne šalim se. Tukaj ne morete. Prosim, pojdite nazaj.« Pošiljal me je nazaj v divjino Republike Srbije.
»Ampak...« sem s prstom kazal na napis, da sem polnopravni državljan največje skupnosti suverenih držav na svetu. V tistem dokumentu je bila zapisana zgodovina evropskih integracij, za njim je stal acquis communautaire, tisoče strani evropskega prava, vrednote, med katerimi je bila svoboda gibanja na prvem mestu. V potnem listu so bili žigi, ki so govorili, da so me z njim spustili čez iransko, afganistansko in egiptovsko mejo. V njem so žigi držav, za katere sem pozabil, da obstajajo. Tudi en žig za državo, ki ne obstaja. Čez vse sem šel z nekaj lepimi besedami. Tukaj, pred vrati evropske domovine, pa ni bilo prehoda. V takšnem položaju sem bil samo enkrat prej. Na meji med Belorusijo in Rusijo me s Tomažem Skaletom niso spustili proti Vladivostoku, češ da sva sumljiva.
»Kontraband,« je rekel ruski policist, ki je imel kapo potisnjeno daleč nazaj, odpeto uniformo in meglen pogled. Gladko naju je odgnal. Ampak bila sva neprespana in na drugi strani je bila Sibirija. Tukaj sem spočit stal na ozemlju, ki je bilo politično povezano s Parizom. Romunija je članica frankofonije. Jaz sem tam doma.
Pa še praznik svobode gibanja je bil. En dan prej, prvega januarja, so padle omejitve za zaposlovanje romunskih in bolgarskih državljanov v vseh državah EU, mene, ki sem bil tam pred njimi, pa so obravnavali kot begunca, ki prosi za politični azil, in me niso spustili noter. Eden tistih trenutkov, ko ne veš, ali bi se smejal človeški neumnosti ali jokal nad svojo usodo. Za svoje evropske pravice sem se bil pripravljen tudi stepsti, vendar je bilo njih pet. Štirje moški in ženska so me gledali z okenca barake.
»To je mednarodni mejni prehod,« sem vztrajal.
»Samo za Romune in Srbe,« je bil nekoliko skrivnosten odgovor. A zdaj boste pa odkrili nacionalizem, ali kaj?
»Zakaj so me pa Srbi spustili?«
»To je njihov problem.«
Spomnil sem se jugoslovanskih carinikov na mejnem prehodu Rafut v Novi Gorici v sedemdesetih letih. Ista birokratska aroganca in zadržana agresivnost. Za fleksibilnost takrat ni slišal še nihče. Beseda je bila v slovarju tujk. V moderni romunščini očitno tudi. Privoščljivo so se smehljali, ko sem obračal avto.
Vrnil sem se na srbsko stran romunsko-srbske državne meje, resno zbegan.
»Saj sem vam rekel,« je bil zadovoljen srbski policist. »To je ta vaša Evropska unija.«
Zadovoljen je morda pretirana beseda. V resnici je dajal vtis zagrenjenega človeka, ki je pravkar doživel zadoščenje.
»Evropska unija, ha,« je zamahnil z roko. »Poglejte njihove ceste. To je pot v Evropo.«
Pot v Evropo
Asfalt se je končal točno na srbski meji, naprej je bila zbita zemlja. Za hip me je zagrabil patriotizem. Razložil bi mu nekaj stvari o Srbiji in Srbih. Vendar ima Evropska unija strašno moč. Spremeni človekov pogled na svet. V hipu. Na mejo sem prišel s predsodki do Srbov in z veliko naklonjenostjo do Romunov. Zdaj sem bil pred odločitvijo, ali naj predsodkom do Srbov prištejem še predsodke do Romunov in se peljem naprej ali preprosto zamenjam strani in ob preziranju Romunov presedlam na naklonjenost Srbom. Pred to dilemo še nikoli nisem bil.
Vendar je imel srbski policist prav. S te strani je res bilo videti slabo. Evropska unija je bila zakotna vas negostoljubnih zadrtežev. Iz vasice Jaša Tomić, od koder sem prišel, pa je do meje med Srbijo in Evropsko unijo tekla ravna asfaltna cesta. Asfalt je bil soliden, bankine presenetljivo urejene. Po nekoliko razmajanih cestah, ki od Novega Sada peljejo proti romunski meji, je bila pot prav prijetno presenečenje. Ob cesti so bile table, ki so nedvoumno govorile, da je nekoliko naprej romunska meja. Kmalu se je prikazala tabla za mednarodni mejni prehod, za njo rampa in lična belo pobarvana carinarnica s srbsko zastavo. Asfalt je tekel še nekaj metrov naprej in ga je bilo konec točno na pol poti do romunske carinarnice. Od tam naprej je vodil kolovoz do lesene barake, v kateri se je pod tablo EU stiskalo pet uniformiranih romunskih uradnikov. Pot in baraka sta bili iz 18. stoletja, carinarnica pa je bila nabita z računalniki in komunikacijsko opremo za nadzor. Popolnoma opremljen mejni prehod za to, da ljudje ne hodijo čez mejo.
Srbski policist, ki je ob prihodu pregledal dokumente, jih je vljudno vrnil in me že vnaprej opozoril, da mi bodo na romunski strani morda delali probleme.
»Zjutraj so vrnili nekoga z avstralskim potnim listom. Takšni so.«
Ko sem se vrnil, sem mu nekoliko očitajoče rekel, da bi mi bil lahko povedal, da to ni mednarodni mejni prehod.
»Saj to je mednarodni mejni prehod,« je zelo resno odgovoril. »Ampak oni tam so kaotični. Enkrat tako, drugič drugače. Zdaj ga ne priznajo. Menda zato, ker ni urejen. Na naši strani je urejen. Vidite? Vse dela. Vidite cesto? Tri leta je tu. Pri njih pa kolovoz. Z naše strani je to mednarodni mejni prehod od leta 2010. Oni pa še ceste ne znajo narediti. Poglejte, po čem se vozijo. Evropa.«
Iz njegovih ust je Evropa zvenela kot nerazvita republika. In res je dajala takšen vtis. Tudi prav je imel. Jaša Tomić je mednarodni mejni prehod od leta 2010. Takrat so ga svečano razglasili za »najkrajšo pot iz Temišvara čez Zrenjanin in Novi Sad v Srednjo Evropo.« Tudi na seznamu prehodov Cefte je vpisan kot mednarodni. S strani EU pa je zgolj lokalna baraka.
Kot časten državljan Evrope sem tam stal s pobešenimi uhlji. Nič ni hujšega kot po nekaj minutah priti nazaj na izhodiščno stran mejnega prehoda. Vsaj name imajo meje takšen učinek, da se počutim krivega, še preden mi vzamejo potni list. Nekako se mi je zdelo, da moram rehabilitirati evropsko identiteto.
»Komplimenti,« sem rekel srbskemu cariniku ob slovesu. »Včeraj je tudi Srbija uradno začela pogajanja za začetek procesa pridružitve EU.«
Srepo me je pogledal.
»Kakšna Evropa neki! Evropo hočejo politiki, da poberejo, kar je še ostalo. Mi nismo za Evropo. Če bi vprašali narod in razpisali referendum, bi bila večina proti.«
Nejeverno sem ga pogledal.
»Nismo neumni,« je rekel. »Videli smo, kaj se je zgodilo z Grčijo in Bolgarijo. Vidimo, kam gre Hrvaška. Kar imejte svojo Evropo.«
Že me je hotel odpraviti, pa ga je prijelo, da bi še nekaj dodal.
»In tudi Slovenija. Kot slišim ... kako gre pa vam?«
Ni počakal na moj navdušen odgovor. Prijazno me je napotil proti Vršcu, kjer je še en mednarodni mejni prehod v Evropsko unijo, in mi zaželel vso srečo.
Grobo zaustavljen na evropski meji. Namesto da bi v svoj kontinent vstopil skozi široko progo, nad katero piše »Državljani EU«, sem bil potisnjen na vhod »Vsi ostali«. Saj se ne bi pritoževal, če se mi ne bi v treh dneh na vratih evropske trdnjave to zgodilo dvakrat.
Sovražniki okoli nas in nebo nad nami
Le šest let je bilo potrebno, da je na vzhodnih mejah Evropa izgubila ves blišč. Tukaj sem se vozil konec leta 2006, mesec dni preden je Romunija vstopila v EU. Takrat so romunski cariniki stopili v pozor ob evropskem potnem listu, srbski pa resignirano pomahali z roko, češ, vi ste imeli srečo.
To pot so bile meje potegavščina iz avstro-ogrskih humoresk s preloma 19. stoletja. Ko sem pri Batini prečkal Donavo in iz Hrvaške prišel v Srbijo, me je policistka vprašala samo, če imam kaj orožja.
»A?«
»Imate kaj orožja?« je ponovila.
»Ne.«
»Prav. Srečno pot.«
Z druge strani Donave je z meje gledal štirideset metrov visok spomenik sovjetskim vojakom, ki so leta 1945 tam padli v bitki z umikajočo se nemško vojsko. Bronasti veterani Stalingrada branijo zid evropske trdnjave in svoje stisnjene pesti tiščijo v zrak proti Beogradu. Jaz pa brez orožja.
Ko sem se iz južne Romunije čez Đerdap vozil proti Makedoniji, jih je potem zanimalo samo, zakaj sem v dveh dneh trikrat prečkal srbsko mejo.
»Turizem,« sem jim odgovoril.
»Aha. Lepo.«
Makedonske carinike je kasneje zabavalo dejstvo, da je bil ob njihovi carinarnici parkiran svetleč nov avtomobil z njihovo zastavo, moj pa je z več kot pol milijona kilometrov na števcu zraven ropotal, pihal in se kadil kot cementarna. Makedonci so našli novo samozavest. »Mi imamo samo robček zemlje, sovražnike okoli sebe in nebo nad nami,« v enem stavku razložijo svoj eksistenčni problem. Sanje o multikulturni Evropi jim je iz glave izbila Grčija, ki jim prepoveduje uporabo imena in predpisuje okvire identitete, češ da so njihove povezave z antiko izmišljene. Makedonci so vljudni ljudje in Grkom ne dokazujejo, da so grške povezave z antiko fikcija. Radikalni nacionalizem deluje v vse smeri. Antiko so si na novo naredili v središču Skopja in je videti fantastična. Ker jim je staro mesto porušil potres, gradijo še eno staro mesto v neoklasicističnem slogu. Slavolok zmage, arheološki muzej, konjeniška kipa Aleksandra Makedonskega in Filipa II., most herojev, muzej makedonskega boja za neodvisnost, ministrstva, most s štirimi bronastimi levi, kot ga ima Kairo čez Nil, in monumentalni trgi. Središče Skopja je videti kot brezhibno in okusno obnovljeno središče evropskega mesta iz 19. stoletja. Le da ni obnovljeno. Vse je narejeno na novo. Armirani beton je največji zaveznik nacionalizma.
To lekcijo so si k srcu vzeli v Albaniji, kjer od makedonske do črnogorske meje gradijo poslovne zgradbe iz betona in jekla. V njih potem nihče ne živi, ker vsi delajo v Italiji, Švici ali Nemčiji. Vsaj takšen vtis so dajali na meji s Črno goro, kjer je bila po novem letu vrsta avtomobilov dolga deset kilometrov. Vsaj tri ure čakanja. Prinesle pa niso nobenega olajšanja, ker je bilo potem enako na meji s Hrvaško. To je bila še ena evropska meja. Imela je dva pasova. Enega za evropske državljane, enega za vse ostale. Vendar je bilo vseeno, ker so imeli vsi avtomobili evropske registracije. Tisoče albanskih migrantskih delavcev je potrpežljivo čakalo, da pridejo na vrsto. Vsak je potem stal petnajst minut, da so pregledali dokumente. Albanski šofer avtobusa je resignirano zavzdihnil.
»Petnajst ur sem že v avtobusu, naredil sem tristo kilometrov.«
Umetne solze
Imel sem dober občutek, da sem prišel bolje skozi, ker sem v Črno goro šel čez hribe in Podgorico, kjer je bilo manj prometa. Hrvaški carinik je bil vesel slovenske registracije in je samo protokolarno pregledal potne liste in pomahal z roko. Srečno pot domov. Moral bi bil vedeti. Pod mano solidna evropska cesta, ob njej evropska zastava in velik transparent generala Gotovine. Dobrodošli. Še nekaj ur in Slovenija. Bila je prevara.
Pozabil sem, da je pri Neumu še ena meja, ker ima Bosna in Hercegovina koridor do Mediterana. Ponovno sem imel opravka s hrvaškimi cariniki in sem ponovni prestop evropske meje razumel kot formalnost. Vendar mi policist ni vrnil dokumentov in tudi ni pomahal z roko. S prstom je pokazal na parkirišče za carinarnico.
»Tja zapeljite.«
Nič zakaj, nič prosim. Brez pojasnila. Mimo mene so vozili albanski migranti z obtožujočimi pogledi, ki spremljajo vsakega osumljenca. Takoj ko te na meji postavijo ob stran, si že zločinec.
»Bogve kaj šverca,« sem videl zapisano v njihovih pogledih.
Prišla sta dva carinika v belih rokavičkah.
»Kaj vozite?«
»Nič.« Avto je bil prazen.
Tolkla sta po karoseriji, tipala po oblogi strehe in vrtala v armaturno ploščo. Bila sta previdna, ker je avto tak, da z njega odpadajo stvari. Videl je več sveta kot oba skupaj v celem življenju in se mu pozna.
»Mamila?« je vprašal eden in pričakoval, da se bom zlomil.
Odkimal sem. Odprla sta zadnja vrata in vohljala. Ampak tam so samo pasje dlake, ker se tam včasih vozi Raf. Razočarana sta bila. Pol ure sem že stal z eno nogo v Evropi, z drugo na Orientu, pa nič. Enemu se je potem zasvetil pogled.
»Tablete. Imate tablete?«
Pokazal sem lekadol in umetne solze. Z zanimanjem je pogledal plastične ampule z umetnimi solzami.
»Suhe oči od gretja.«
Hotel sem mu reči, da sem svoje solze izjokal ob misli na Evropo, v katero je pravkar stopila njegova država, ampak sem se zadržal. Vstop v EU je resna stvar.
Še malo sta trkala po avtomobilu in brcala v gume.
»Lahko greste,« je potem rekel prvi in razočarano vrnil dokumente. Počutil sem se, kot bi bil ravnokar vstopil v Vzhodno Nemčijo.
Kako bi šele bilo, če bi bil črn.
