Tole je samo deset najnovejših top gospodarskih novic iz Hrvaške, vse iz prejšnjega tedna. Prva novica: najnovejši podatki Ekonomskega inštituta kažejo, da poslovni indeks CEIZ, pokazatelj dejanskega stanja gospodarstva, pada že peti mesec zapored. Druga novica: prihodki državnega proračuna v preteklem letu so bili za dve in pol milijarde kun nižji kot leta 2012, kljub napovedim, da bodo za štiri in pol milijarde višji. Tretja novica: število brezposelnih na Hrvaškem je prebilo mejo tristo sedemdeset tisoč. Četrta novica: analitiki Erste Group so objavili ocene gospodarske rasti v državah srednje in vzhodne Evrope, po katerih je Hrvaška na samem dnu seznama s pričakovano rastjo realnega BDP nič odstotkov.

Gremo naprej. Peta novica: po najnovejšem indeksu ekonomskih svoboščin The Heritage Foundation in The Wall Street Journala je Hrvaška nazadovala za deset mest in je trenutno 87. mestu na svetu, za Makedonijo in Albanijo. Šesta novica: tuja vlaganja na Hrvaškem so bila lani za pol manjša kot leto prej. Sedma novica: hrvaški javni dolg je presegel dvesto milijard kun in dosegel 60 odstotkov BDP. Osma novica: Vlada je odobrila štiri nova posojila, finančni minister gre po prvih sedem milijard kun za hrvaške državne obveznice. Deveta novica: po ocenah treh največjih svetovnih bonitetnih agencij je hrvaški rating trenutno v najnižji kategoriji, ki se ji popularno reče »smeti«.

In končno deseta novica: po podatkih hrvaške Agencije za znanost in visoko izobraževanje je na skupaj 173 različnih študijskih programih ekonomije na hrvaških fakultetah in visokih šolah trenutno vpisanih dvainpetdeset tisoč študentov.

Povejte, ali ni to naravnost fantastično?

Hrvaško gospodarstvo se je veličastno in dokončno sesulo, brez kakršnegakoli znaka ali vsaj slutnje, da bi lahko bilo do konca stoletja kaj bolje, vsi ekonomski indeksi so v nezadržnem prostem padu, puščice na grafikonih se spuščajo navpično proti dnu devetega kroga gospodarskega pekla, tuji vlagatelji se Hrvaški izogibajo, kot da bi šlo za kolonijo gobavcev, golobradi hrvaški mulci in ambiciozne punčke pa so navalili na ekonomske fakultete!

Ob zori tretjega tisočletja, ki nas je vse stlačil med optične kable in razporedil po spletu, na Hrvaškem računalništvo študira vsega skupaj šest tisoč mladih, matematiko komaj tisoč, medtem ko se v amfiteatrih in predavalnicah hrvaških ekonomskih fakultet gnete dvainpetdeset tisoč študentov! To je več od četrtine študentske populacije v Republiki Hrvaški in okoli desetina skupne populacije do trideset let: če bi se registrirali kot narod, bi bili študenti ekonomije druga narodnostna manjšina na Hrvaškem, takoj za Srbi.

Menedžment, finance, podjetništvo, marketing, vodenje podjetij, kontroling ali kakor že vse se ne imenujejo specializirane smeri ekonomskih znanosti, obsegajo skoraj polovico vseh študijskih programov v družboslovnih znanostih. Gneča je tolikšna kot nekoč na stadionih: samo na Visoki šoli za poslovno upravljanje v Zaprešiću danes študira dva tisoč šeststo študentov! Vsak osmi prebivalec Zaprešića je študent poslovnega upravljanja!

Hrvaška ima tako proporcionalno več vpisanih študentov ekonomije kot Brazilija registriranih nogometašev in natanko dvakrat več kot Kitajska igralcev namiznega tenisa, pa bi nepoučeni opazovalec pričakoval, da bo takšna država velika gospodarska sila, evropski tiger, sam vulkan svetovne ekonomske pameti. Ko bi ta nepoučeni nesrečnik tako listal po analih Švedske kraljevske akademije, bi ga zanimalo predvsem, ali je sploh kdo razen Hrvatov kdajkoli dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo, nato pa presenečen odkril ne samo, da ta ekonomska sila nima niti enega nobelovca, pač pa je po BDP za Ekvatorialno Gvinejo in Mauritiusom, po konkurenčnosti za Bocvano in Laosom, po ekonomskih svoboščinah pa za Gano in Ruando.

Kaj je torej to, zaradi česar je indeks visoke šole za business leadership v liški vasi med srednješolci iskan kot hrvaški potni list med bossi mednarodnih narkokartelov, je povsem neznano. Nekaj je gotovo, zaposlitev jih ne čaka – deset tisoč diplomiranih ekonomistov že trka na vrata uradov za zaposlovanje, kar samo po sebi dovolj jasno govori o hrvaškem ekonomskem geniju – a bodoči business leaderji si ne pustijo vzeti poguma.

Indeks ekonomske fakultete je za njih, kot razumem, kot iphone, torej nekaj, kar mladi človek danes preprosto mora imeti, da ga ne bi družba izobčila. Ponosni očetje in botri tako otrokom za birmo kupujejo indeks zagrebške Visoke šole za komunikacijski menedžment Edward Bernays, tisti z nižjim socialnim statusom jih vpisujejo na visoke poslovne šole v Kutini ali Dugopolju, tisti pa, ki se jim ni uspelo vpisati niti na državne ekonomske fakultete, so obsojeni na droge, alkohol in tavanje po družbenem robu.

Sploh pa, kakšna prihodnost čaka dvajsetletnika na Hrvaškem, če ne študira ekonomije?