Da so politična imenovanja strokovnih teles pri nas prepogosto zlorabljena in nas približujejo kubanskemu, ne zahodnemu vzorcu, je jasno. Da si upravni odbor PS sam izbira tudi člane področnih komisij, pa bi torej moralo služiti vsaj temu, da ne bo škandalov, ker bodo vsi žgoleli isto vižo. Razen če kakšna komisija ne dvigne glave, ko UO obide njeno mnenje. V tem primeru »Očetje« v UP neusmiljeno usekajo: po protestnem odstopu letošnje komisije zaradi nagrade Jožetu Možini javnost obvestijo, da ta sploh ni mogla odstopiti, ker so jo – retroaktivno? – sami »odstopili« že novembra. Le da je o tem niso obvestili...

Forsiranje »naših« v umetnosti je popoln absurd. Slovenija preprosto ne premore dveh dostojnih ekip poznavalcev, leve in desne, ki bi se nato gugali gor in dol, pač v skladu z barvo vlade, ki člane imenuje. Da to drži, dokazuje tudi abotna argumentacija predsednika UO, Janeza Bogataja, da naj bi njihovo strokovnost dokazovalo dejstvo, da so odločitve sprejemali nekdanji profesorji članov komisij. Ne bi bila rada nesramna, toda ali je vsak profesor vedno in večno pametnejši od vseh svojih učencev? Če namreč v UO zanikajo Aristotelovo načelo, da dober učitelj vzgoji učenca, ki ga preseže, naj na fakultetah in v vseh organih prav vsi ostanejo do milega konca.

Slovenija ne premore dveh ekip kvalitetnih umetnikov, levih in desnih. Ker je umetnost ena sama, dobra ali slaba, ne vaša ne naša. Nasilno ustvarjanje desne umetniške »kvote«, ko bodo tudi za poezijo, z žegnom komisije za književnost pod vodstvom Mitje Čandra, nagradili še enega misijonarja, patra Vladimirja Kosa, avtorja del O nebesih bom pel, Lepa Ančka iz Prekmurja idr., dela največ škode prav umetnosti. A komu je mar zanjo, ko gre za prilaščanje civilnega in političnega prostora, ko gre za širjenje ideološkega polja?

Možinova reportaža seveda ni umetnost. Je tipičen novinarski izdelek, ki odkrije zanimivo temo o misijonarju Pedru Opeki, in jo slabo izpelje. Da je bila v igri tematika (tako primerna v času, ko si je Cerkev zapravila dobro ime, in tako priročna, da spet pove, kako so partizani pobijali) in ne njena izvedba, kaže tudi pojasnilo predlagateljev, ki na veliko govori o temi. A ta je seveda, kot vsaka reportaža o eksistenčnih stiskah ljudi, pretresljiva. Toda Možina jo razvleče do »celovečernega filma« in zapade v ponavljanja, brez pravega dramaturškega loka, za lepilo pa služijo apologetski nastopi avtorja in tistih, ki imajo o Opeki povedati le najboljše, brez vsake distance in kritičnosti, čeprav drobci dajejo slutiti, da le ni vse tako rožnato; tipična Potemkinova vas. Film vzbuja določeno mero nelagodja tudi zaradi nenehnega vehementnega misijonarjevega polaganja rok na ljudi, ki se zdi kot nekakšno prilaščanje, popredmetenje, njegov paternalistični ton in dvozložne (v usta položene?) izjave njegovih sodelavcev, ki jih prevede kar sam (ker Možina ni imel neodvisnega prevajalca, ker se je zanesel kar na en sam vir?!), pa jemljejo glas vsem, razen »glavnemu junaku«.

V minulih dveh letih je v Sloveniji nastalo nekaj zares dobrih filmov. Njim je ta nagrada, še bolj kot celotni slovenski javnosti, največja žalitev. Žalitev za poštenost pa je tudi dejstvo, da UO ni le obšel komisije, ampak je kršil tudi pravilo, da so lahko nagrajeni le projekti minulih dveh let. Jože Možina je na RTVS dosegel uvrstitev reportaže v prime time že na božič leta 2011; torej pred več kot dvema letoma.

Zdaj je na vrsti minister za kulturo. Ki je razumljivo ubral strategijo čim bolj nizkega profila, upajoč, da bo šla nevihta mimo. Ne bo. Ministrstvo mora sankcionirati dejstvo, da UO ni upošteval dvoletnega obdobja. Zaplete je v bodoče mogoče preprečiti le s spremembo zakona o Prešernovem skladu, predvsem tiste nesrečne formulacije, da UO upošteva »mnenja« in ne predlogov komisij (ta mnenja pa so po sedanji interpretaciji UO lahko tudi negativna). Če bo minister vztrajal pri mnenjih, jih lahko napiše tudi tajnica, ki predloge zbira, strokovno sito bo ukinjeno in odločil bo tako in tako nestrokovni UO. In poleg tega mora ministrstvo nujno odpraviti prastaro razvrščanje umetnikov po le štirih področnih komisijah, kajti kaj počne film znotraj scenskih umetnosti? V sedanji komisiji ni bilo niti enega člana s področja filma, tudi v UO le en sam. Samostojna komisija za film bi torej lahko predlagala tri filme, kar je v scenski, ki skrbi tudi za gledališče, nemogoče.

Seveda bo z ukrepanjem Grilc zagotovo deležen obtožb o kulturnem boju. Kako že gre tista znana desničarska: ko smo v manjšini, zahtevamo pravice manjšine, ko imamo večino, uveljavljamo večinsko voljo. A ukrepanju se ne bo mogel izogniti, kajti to bi pomenilo, da imamo še vedno ministra Turka. Ali pa, da sprejema logiko dopuščanja vseh brezsramnih manevrov in manipulacij, ker bodo pač enkrat prišli na vrsto »njegovi« in bodo imeli isto možnost zlorab. To bi pomenilo, da sta »levica« in »desnica« še enkrat sklenili nenačelni pakt o nenapadanju, ker imata od tega obe korist. In ko imata oba pola korist, največ izgubimo državljani.