Sedanje omejitve so do neke mere razumljive. Sedanja kriza je presenetljivo podobno kot velika depresija v tridesetih letih 20. stoletja izpostavila problem kakovostnega upravljanja in vodenja podjetij. Največjo moč v hierarhično organiziranih podjetjih imajo danes poleg večinskih lastnikov predvsem vodilni menedžerji, zato vsi deležniki ne odločajo na enakopravnih temeljih. Če ob tem upoštevamo, da slovenska država ni bila najbolj artikuliran lastnik z vidika kakovosti upravljanja svojega premoženja, potem je jasno, od kod tako velik vpliv menedžerjev. Posledično se se zato dogajali številni ekscesi (na primer Luka Koper). Prejemki uprav praviloma niso bili odraz poslovanja. Za slabe poslovne odločitve niso iskali odgovornih. V času krize in ob zategovanju pasu se vodilni v državnih podjetjih niso samoomejevali. Nagrade so se privatizirale. Obenem smo socializirali slabo poslovanje in odgovornost. Zaradi tega je postala javnost mnogo bolj občutljiva za menedžerske plače. K temu so pripomogli tudi mediji, saj se ukvarjajo predvsem z ekscesi na obeh straneh dohodkovne lestvice.

Toda trenutna ureditev ni najboljša. Še več. Administrativna omejitev se je prenesla tudi v mnoge nedržavne javne delniške družbe. Izhodiščni problem ni v (upravičenem) znižanju menedžerskih plač v državnih podjetjih, ampak mnogo bolj v načinu izvedbe. Predlog je namreč vnesel nedinamiko in administrativno določanje višine plač. Namesto decentraliziranih pogajanj o vsebini menedžerskih pogodb med posameznimi nadzornimi sveti (s priporočili države kot lastnika) ter upravo imamo opraviti s centralizacijo plačnih pogajanj. Gre za korak nazaj v plačni socializem. Obenem znižanje plač vodilnih zaradi časovnega zamika kaznuje prihajajoče in mnogo manj odhajajoče uprave, pa čeprav prav slednji nosijo levji delež odgovornosti. Danes imamo namesto ekonomsko stimulativnih politično všečne rešitve. Namesto uvajanja dobrih praks imamo redukcijo na izračun večkratnika povprečne plače.

Višina menedžerskih plač ni sporna, kadar njihova višina temelji na dobrih poslovnih rezultatih, kakovostnih poslovnih modelih in učinkovitem vodenju podjetja. Ključno je vzpostaviti močnejšo povezavo med menedžerskimi prejemki in uspešnostjo poslovanja, večjo odgovornost nadzornih svetov ter boljše upravljanje državnega premoženja. Raziskave kažejo, da ima večina uprav državnih podjetij fiksne prejemke, saj variabilni del znaša v povprečju zgolj desetino. Prejemki članov uprav pogosto niso odvisni od uspešnosti poslovanja. V interesu dobrih menedžerjev bi zato moralo biti, da je višina njihovih prejemkov v čim večji meri zrcalna slika rezultatov. Trg menedžerjev bi to moral prepoznati in ovrednotiti. Toda omenjeni trg, zaradi pretirane politizacije ekonomskega sistema in političnega arbitriranja, ne deluje.

Država mora poskrbeti za transparentnost menedžerskih prejemkov in jasna merila. Ta namreč omogočajo boljši nadzor nad (ne)upravičenostjo nagrajevanja menedžerjev s strani lastnikov in širše javnosti. Nekatere države imajo jasna pravila glede menedžerskih prejemkov v državnih podjetjih. V drugih obstajajo priporočila ne glede na naravo lastništva. Toda izredno redko so predvidene vrednostne omejitve prejemkov. V Sloveniji pogosto niso jasni kriteriji nagrajevanja. Obenem pasivni in upravi pretirano prijazni nadzorni sveti pred krizo niso bili sposobni v zadostni meri, zaradi napačnih odločitev ali slabih rezultatov, znižati plačo upravi ali jo predhodno odpoklicati. V času krize bi morali dodatno vključiti merila za spodbujanje iskanja inovativnih rešitev za izhod iz krize. Pri nagrajevanju uprav bi morala biti v določeni meri izločena splošna rast trga. Upoštevati bi morali tudi specifičen (monopolni) položaj nekaterih državnih podjetij na trgu. Sindikati imajo deloma prav. Čas ni primeren za tovrstne posege v plače uprav. Povečuje se namreč brezposelnost in znižujejo se delavske plače. Mnogi prejemajo izredno nizke plače. Vladni predlog glede ukinitve dosedanjih omejitev pri prejemkih uprav v državnih podjetjih bi javnost in sindikati mnogo lažje sprejeli, če bi vodilni del povišanih plač namenili za različne dobrodelne namene in programe botrstva. Vsaj v času krize.

Končna rešitev mora biti politično izvedljiva (podpora javnosti), socialno pravična (delitev skupne usode) in ekonomsko učinkovita (uskladitev interesov države kot lastnika in menedžerjev). Pri določanju višine prejemkov uprav načeloma ni razlik med predsedniki uprav podjetij v privatni in državni lasti. Zaradi drugačnega položaja na trgu so lahko različni zgolj indikatorji uspešnosti. Vodilni delavci nosijo odgovornost, zato morajo biti primerno nagrajeni. Menedžerske pogodbe so lahko učinkovit instrument za uskladitev interesov menedžerja in lastnika ter so kot takšne praviloma rezultat pogajanj med upravo in nadzornim svetom. Njegovi člani potrebujejo jasna vladna priporočila. Toda to ni dovolj. Menedžerji namreč niso odgovorni samo delničarjem, ampak tudi zaposlenim in širši javnosti. Direktorji državnih podjetij morajo postati zgled dobrega ravnanja. Samo tako si bodo povrnili naše zaupanje. In šele takrat bodo njihove visoke plače tudi širše družbeno sprejemljive.